Evropske samozaverovanosti pač ni več

Prof. dr. Neda Pagon se je kot doktorica sociologije in profesorica ukvarjala s sociologijo kulture, z marksistično teorijo umetnosti, z zgodovino marksizma in s teorijo socialnih teorij. Tokrat odstira pogled v naše polpreteklo obdobje, ki se ga starejši še dobro spominjajo, mladi pa bolj malo vedo o življenju in vrednotah izpred nekaj desetletij.

Neda Pagon se javno kar pogosto oglaša v družbeno zaostrenih trenutkih. »Prav to je temeljna dolžnost družboslovca. Pri sedmih desetletjih življenja nekateri mlajši pričakujejo od nas, da spominjamo tistih časov, a hkrati tega nočejo, ker zna biti obremenjujoče, neprijetno. Namesto o spominih se danes raje govori o osebni zgodovini in res je moja osebna zgodovina, kot pač vsakega razmišljajočega človeka, povezana z vsem, kar se je v zadnjih desetletjih dogajalo v naši družbi. Res zanimivo bi bilo, če bi kdo od sociologov pripravil, denimo, dokumentirano osebno analizo - tega ne bom imenovala raziskava ali projekt, kar je zdaj modno - generacije, ki se je rodila med vojno in neposredno po njej. Še zlasti o tem, kako je stopala po poti izobraževanja. To ni tako samoumevno, kot mislijo zdajšnje generacije,« je opozorila. »Mislim predvsem na generacijo s podeželja, saj so bile razmere in možnosti v mestih bistveno boljše. Morda smo na podeželju res laže živeli in preživeli - v dobesednem pomenu - smo pa imeli manj izobrazbenih, poklicnih, danes bi rekli kariernih možnosti za napredovanje. K temu kaže dodati še patriarhalno tradicijo, manjšo samozavest in manjša pričakovanja. Družine so bile številne in mladi so morali čim prej priti do kruha. Kakšen paradoks so zdajšnje ugotovitve, da mladi živijo pri starših do tridesetega leta in še dlje! Mene so, še danes se sprašujem, od kod pogum in zaupanje mojih staršev, vpisali na gimnazijo in mi kasneje omogočili študij na fakulteti. In to ne na študij, ki bi omogočal ustrezen ugled in zaslužek, temveč na sociologijo in filozofijo. Tudi zaradi razmer v svojem okolju sem ugotavljala, da moram nekaj tudi sama narediti. Takrat smo še zelo malo govorili o interdisciplinarnosti in multikulturnosti, smo pa vendarle kar hlastali po širokem znanju. Imela sem srečo, da sem lahko sodelovala v posebnem obdobju nastajanja družbenih ved in spreminjanja socialno-demografske strukture in družbene strukture nasploh.«

Zakaj ni analiz nekdanjega sistema?

In vendar ste se posvetili predvsem multikulturnosti, drezam naprej. »V prvem obdobju izobrazbenega formiranja je šlo bolj za multidisciplinarnost. Spet sem imela srečo, da je takrat Jugoslavija imenitno sodelovala s Francijo, uspelo mi je nekaj časa tudi študirati v Parizu in tako sem bolje spoznala, kaj vse je družboslovje. Pri nas smo imeli morda preozko, četudi še zdaleč ne zanemarljivo marksistično usmeritev, tam pa sem spoznala še druge smeri. Na tej podlagi sem se kasneje usmerila v sociologijo kulture.«
Je to povezano z analizo življenjskih razmer v tistih časih, ki ste jo prej nakazali,
še vprašam. »Delno vsekakor. Nekaj sva že rekla o nekdanjih življenjskih razmerah, o velikih družinah, zaprtem svetu brez možnosti. Danes se te reči berejo nekako med Bevkom in Prežihom … To resnico smo v naših dosedanjih analizah zanemarili, družboslovna proučevanja so se podredila političnim aktualnostim in merjenju javnega mnenja. Zamerim pa številnim, morda preštevilnim družboslovcem, da se ne ukvarjajo s socialno zgodovino druge polovice 20. stoletja. V pol stoletja je bilo pri nas toliko zgodovinskih sprememb, kot se jih prej zgodilo v stoletjih, in to od sprememb režimov do političnega dogajanja. Po svoje tudi zamerim kolegom, da niso zbrali še živih pričevanj in izdelali dokumentiranih analiz. Ob tem bi rada dodala, da smo na podeželju - sama pa tudi pozneje, ko sem domovino lahko primerjala z velikim svetom - najbolj občutili zaostanek v kulturi - v tisti razsvetljeni širini, ki jo daje.«
Morda bi kdo dejal, da je preveč kritična, toda Pagonova odgovarja: »Ne. Nimamo, denimo, niti ene same poglobljene analize sistema samoupravljanja, pa četudi nas je takrat po svoje preučeval ves svet in, kot še vedno slišimo govoriti, ni bil tako slab na vseh koncih in krajih, zagotovo pa je bil daleč stran od klasičnega sistema komunizma, kar nam nekateri, zlasti doma, radi očitajo, še posebej nekateri mladi iz strank, ki se takrat niti še niso rodili. To dokazujejo tudi številne javnomnenjske raziskave in metodologije, na katere taki kritiki preprosto pozabljajo. In ni nam uspelo narediti niti ene same analize sprememb, ki so se dogajale v miselnosti ljudi. To velja tudi za medije, in to od RTV do časopisov, ki niso znali pravočasno povprašati velikih mož naše nedavne zgodovine, tako da so svoje znanje in razmišljanja odnesli s seboj v grob. O tem bi že morali imeti za prihodnje proučevanje preteklosti zanesljive arhive in dokumentacijo.«
Ob tem Pagonova pove, da je tudi sama kot profesorica premalo te miselnosti prenesla na mlade rodove. »Morda sem bila v tistih letih še premlada, da bi se zavedala, kako bo vse to odšlo v pozabo, ker smo takratni sistem sprejemali kot dejstvo, kot nekaj, kar se živi z nami, ne pa zgolj reflektira na nas. Morda smo se preveč učili iz knjig, manj pa prispevali k poznavanju zgodovine, kakršna se nam je dogajala. Med leti 1960 in 1970 smo morda kljub razvoju splošne sociologije začeli pozabljati na vso njeno razvejanost. Nekatere ožje usmeritve so se zelo razvile, nekaj pa jih je morda celo nepotrebnih. Prevelika specializacija morda sploh ni potrebna. In počasi se je pri nekaterih izkristaliziralo mnenje, da je sociologija dekla politike in oblasti, četudi je resnica povsem drugačna. Res pa je, da je bila sociologija ustanovljena kot dekla oblasti.«

Premalo selektivnega znanja
Kljub dejstvu, da je sociologija temeljila na marksizmu, je v času njene profesure že začelo prihajati do sporov s politiko. »Toda tako je tudi zdaj, ko obstajajo 'ene in druge vede', pa tudi ideologije. Zato je res prihajalo do dokaj velikih sporov med politiko in sociologijo, kar se je takrat kazalo zlasti v revijah, kot so bile Perspektive, Sodobnost, Problemi, pa tudi v nekaterih drugih medijih. Konflikti so bili zlasti ideološki, vendar so bili uokvirjeni v ožje kroge. Marksizem, strukturalizem, eksistencializem so bili najbolj vplivni, prihajale pa so na površje tudi druge, zlasti zahodne teorije; ni res, da smo bili odrezani od znanstvenih spoznanj, le »logistično« je bilo teže priti do njih. Pravzaprav ne zaradi režima, temveč zavoljo tehnoloških možnosti, saj smo morali brskati po knjižnih katalogih založb. Zdaj mladi lahko vse to preprosto spoznavajo na medmrežju, še posebej vprašanja iz politične ekonomije.«
Tega izraza skorajda ni več slišati, namignem. »O tem, katero usmeritev politične ekonomije bi kazalo razvijati, so se strokovni spori šele razvijali, posledica tega pa je, da pri nas politične ekonomije praktično skorajda ni, kar je tudi eden od razlogov za slabo razumevanje gospodarske, finančne in družbene krize. Mikroekonomije, statistike, no ja, tudi neoliberalistične in podobne iznajdbe ne morejo nadomestiti temeljnih znanj in spoznanj.«
Da pa si veliko ljudi vendarle želi razširiti znanje, se kaže pri založi Studia humanitatis, ki jo kot njen ustanoviteljica v marsičem še vedno vodi. »Občutek imam, da upada radovednost bralcev za to literaturo, predvsem pa za kakovostna branja. Morda se motim, toda po mojem mnenju so mlade nekako zavedli množični mediji in njihov vpliv. Morda se zdaj tri ali štiri slovenske založbe še držijo 'nad vodo' in izdajajo zares kakovostne knjige ter želijo vplivati na širšo družbo. Toda po statističnih podatkih imajo vse manj vpliva vse manj. Pri tem ne mislim samo na kupno moč, temveč na branje nasploh. Moja generacija še vedno misli, da je treba ob branju držati knjigo v rokah, si podčrtavati dragocene in nove misli. Danes pa mladim vse to hitro zdrsne z računalniškega ekrana v pozabo. To nikakor ne velja samo za nas, saj naše razmere niso tako zelo posebne, kot si mislimo. Bolj jih tako občutimo zato, ker mislimo, da smo majhni in da o vsem že vemo vse. Predvsem vidimo, kako se pred nami veliko podira in malo gradi. Domišljavo bi bilo govoriti, da smo nekaj posebnega in drugačni. Kar zadeva standarde kakovosti, vsa Evropa zelo brezskrbno popušča na vseh področjih. Zato so krivi predvsem izobraževalni sistemi,« ostaja kritična Neda Pagon.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media