Zgodovine ne smemo pozabiti
Ena bolje obiskanih okroglih miz na minulem Festivalu za tretje življenjsko obdobje je bila tista z naslovom "Partizansko", ki je zagotovo na svojevrsten način nakazala pot v strpno in socialno sožitje vseh generacij, predvsem pa nujno umirjenost pri obravnavi občutljivih tematik zdajšnjega časa, kar edino lahko pripomore k premagovanju zagotovo preveč zastrupljenega ozračja v naših medčloveških odnosih.
Pomembno iztočnico je vsekakor dal predsednik ZZB NOV Janez Stanovnik z jasnim stališčem, da so se proti okupatorjem za ramo ob rami bojevali verni in neverni na podlagi svojega odnosa do domovine in idealov, ki ne morejo in ne smejo nikoli zbledeti. Zato je še toliko bolj žalostno, da se danes nemalo mladih ne zaveda pomena boja za svobodo, ki ga je še zlasti poosebljala Ljubljana kot herojsko mesto, obdano z žico, iz katerega pa se je vedno našla pot. Predvsem pa gre za potrditev resnice, da ob še tolikšnem nasilju ni treba nikoli obupati. Resda se menjajo režimi, je poudaril, vendar domovina ostaja vedno naša.
To spoznanje je na podlagi partizanskega zdravstva in sanitete slikovito potrdila dr. Zora Konjajev, ki je bila med NOB in kasneje izjemna zdravnica. Predvsem je poudarila odgovornost do Hipokratove prisege, ki temelji na temeljnih načelih človekovih pravic. Zato ni nič presenetljivega, da se je velika večina zdravnikov in študentov medicine, od katerih so mnogi izhajali iz vrst bogatih, odločila med vojno za 'delo z banditi', hkrati pa so medicinske ustanove postale prave trdnjave upora proti okupatorju. Prav tako so bile po vsem ozemlju Slovenije razpredene ilegalne partizanske bolnišnice. Tudi ni nič nenavadnega, da je imela večina partizanskih bolnišnic ženska imena, saj so jih vodile prav ženske. Morda je prav zato med vojno še posebej slovelo porodničarstvo.
Morda je pri debati, vendar le navidezno, izstopal Matjaž Frangež s predstavitvijo svoje druge knjige »Kaj nam pa morete (orožarski tajkuni)«, za katero pa ga nihče od v njej omenjenih ni tožil. Slikovito je orisal ne le oboroževanje Slovenije v Jugoslaviji, temveč še posebej kasnejšo 'skrb' za prodajo orožja in transport prek naših meja v času razpada nekdanje skupne države. Med drugim se je vprašal, kar je bilo tudi najpomembnejše vprašanje, zakaj nam nikoli ni uspelo razčistiti vprašanja odgovornosti tistih, ki so razpolagali (in še vedno) z natančnimi podatki o 'aferi vseh afer' ...
Kot predstavnik najmlajše generacije je spregovoril Jure Aleksejev (pred časom je predstavil svojo različico ustavnih sprememb, kot jih zahteva sodobnost). Spopadel se je s tezo, da je pri nas desetletja vladal komunizem, in opozoril, da je pojem socializma, predvsem pa samoupravnega nekaj povsem drugega. Prav to nam je omogočilo razvoj in povojno obnovo. Če tega ne bi bilo, je sklenil, tajkuni in drugi tatovi družbenega premoženja ne bi mogli tako na veliko krasti. In to je resnica, ki je morda mladi rodovi ne poznajo dovolj.
Odziv sodelujočih kaže kaže, da bi na prihodnjemu festivalu morali nadaljevati s podobno debato v veliko širšem krogu predvsem mladih. Še posebej, če bi zagotovili še več kulturnoumetniškega programa, ki ga je idealno povezovala Svetlana Makarovič v sodelovanju z Iztokom Mlakarjem in ženskim pevskim zborom Generacija 57. Ta dogodek pa bi zagotovo lahko še povezali s predavanjem prof. dr. Mace Jogan, ki je predstavila izsledke raziskav javnega menja od leta 1993 do danes, da odrasli prebivalci Slovenije in mladi kar ustrezno vrednotijo NOB, še posebej pa iztrebljevalne namere okupatorjev v drugi svetovni vojni.
