Skrb za starejše kajpak ni zastonj
Oskrba na domu ali pomoč družini na domu je ena od socialnih storitev, ki naj bi jih v večji meri razvijali na nacionalni ravni in tako omogočili čim večjemu številu starejših, da tudi v poznih letih ali ko se pojavi bolezen, ostanejo na svojem domu. Vendar pa je pri nas v oskrbo na domu zajetih manj kot sedem tisoč starostnikov ali le 1,7 odstotka starejših od 65 let, medtem ko je v drugih evropskih državah takih od 7 do 15 odstotkov.
Med storitve pomoči na domu sodijo: pomoč pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb (umivanje, oblačenje, hranjenje, menjava plenic, vzdrževanje in nega ortopedskih pripomočkov ipd.), gospodinjska pomoč (prinašanje toplega obroka ali pa ga oskrbovalka skuha pri uporabniku, osnovno čiščenje bivalnega oziroma spalnega prostora, odnašanje smeti) ter pomoč pri ohranjanju osebnih stikov (spremljanje po opravkih, k zdravniku, vzpostavljanje socialne mreže s prostovoljci, sorodniki, ipd.). Po spremenjenih standardih in normativih, sprejetih v minulem letu, je uporabnik upravičen do pomoči na domu le, če potrebuje najmanj dve opravili iz dveh različnih sklopov, načeloma pa lahko koristi 20 ur pomoči na teden. Ne gre prezreti tudi dejstva, da teh storitev ne potrebujejo le starejši, pač pa tudi mlajši invalidi in kronični bolniki ter osebe z motnjami v duševnem razvoju. Ti imajo še več težav pri iskanju pomoči, če nimajo svojcev ali če ti ostarijo, na kar opozarjajo društva invalidov.
O problematiki pomoči na domu kot odzivu na demografske spremembe so v začetku februarja posebno konferenco skupaj pripravili državni svet, nevladni organizaciji Zveza potrošnikov Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije ter ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, sodelovali so tudi nekateri izvajalci teh storitev, ki so opozorili na najbolj pereče težave.
Sofinanciranje prepuščeno občinam
Država je skrb za doplačevanje socialnih storitev - te morajo pokriti najmanj 50 odstotkov cene pomoči na domu - preložila na ramena občin, česar pa marsikatera ne zmore. Čeprav v ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve že vsa leta ponavljajo, da »morajo biti socialne storitve dosegljive, razpoložljive in dostopne« za vse prebivalce enako, pa pri plačilih prihaja do velikih razlik. Nekatere občine namreč prispevajo manj kot polovico
Poleg tega je država sredi lanskega leta opustila subvencioniranje zaposlovanja socialnih oskrbovalk, zato se je storitev marsikje tako zelo podražila, da jo uporabniki množično odpovedujejo. Na Ptujskem, denimo, je le 5 od 16 občin, v katerih Center za socialno delo Ptuj opravlja pomoč na domu, prispevalo vsaj polovico stroškov, je povedal direktor CSD Miran Kerin. Tako morajo uporabniki doplačevati po 6, 8 ali celo 10 evrov za uro pomoči na domu. Ker so na tem območju pokojnine nizke, uporabniki množično odpovedujejo storitev.
V večjih občinah so doplačila znatno nižja, v Ljubljani, kjer mestna občina storitev subvencionira 80-odstotno, uporabnik doplača 3,61 evra,
V Mariboru je povprečno doplačilo 4,35 evra.
Kar težko je razumeti, a oskrba na domu je bistveno dražja od oskrbe v domu starejših občanov. Medtem ko stane oskrbni dan (celodnevno bivanje in hrana) v javnem domu starejših občanov 16,79 evra, v zasebnem domu pa blizu 21 evrov, je povprečna cene ure pomoči na domu 16,47 evra. Pravilnik o metodologiji oblikovanja cen še določa, da se lahko cena storitve, opravljene v nedeljo ali v nočnem času, poveča za največ 40 odstotkov, na dan državnega praznika ali dela prostega dne pa za največ 50 odstotkov. Zato polovica občin zagotavlja storitev le med tednom, pa še to pogosto le v dopoldanskem času. Ob tem pa Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka poudarja, da mora pomoč na domu ostati v pristojnosti neprofitnega sektorja, kot je to urejeno, denimo v Avstriji.
Premalo socialnih oskrbovalk
Izvajalci opozarjajo, da povpraševanje po pomoči na domu narašča, a primanjkuje socialnih oskrbovalk (moških je v tej panogi le za vzorec). Kot je povedala direktorica Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana Nina Ličer, imajo v zavodu 114 oskrbovalk, ki jih sami usposabljajo, od katerih jih ima deset status invalida tretje kategorije in jim je treba prilagoditi delo. Zaradi narave dela (dvigovanje ipd.) pa jih je najmanj toliko vsak dan v bolniškem statusu. Da je kljub veliki brezposelnosti težko dobiti ustrezne oskrbovalce v Ljubljani, je poudaril Martin Kopatin, direktor Zavoda Pristan, ki opravlja koncesijsko dejavnost v Ljubljani in na Primorskem. Za storitve, ki jih opravljajo njihove oskrbovalke, uporabnik iz Ljubljane doplača 3,35 evra.
Med razpravo se je pokazalo, da je nerešenih zadev veliko, da pa obstajajo tudi zamisli, kako bi vendarle bilo mogoče urediti zadeve v prid uporabnika, čeprav so konkretnih rešitev na konferenci seveda ni prišlo. Ni odveč opozoriti še na dejstvo, da socialna oskrbovalka pri uporabniku ne sme opraviti niti ene zdravstvene storitve, ne previti noge, ne dati injekcije inzulina ali vzeti tableto iz škatlice, tudi če tega sam ne zmore. Če nima koga od svojih, ga mora obiskati še patronažna sestra. Pri ponudbi socialnih storitev izvajalci še vedno premalo upoštevajo želje in potrebe uporabnikov, poudarjajo tudi izvajalci sami. Dobrodošlo bi bilo povezovanje med različnimi službami. Sodelovanje s patronažno službo, ki v družine vstopa od rojstva do smrti, je marsikje že zgledno in v prid uporabnikov, zato bi ga kazalo še naprej razvijati. Zato je Boris Koprivnikar iz Skupnosti socialnih zavodov Slovenije predlagal, da bi uporabnik dobil nekakšen »vavčer« za določen znesek in bi se na podlagi svojih potreb in možnosti sam odločil, katera storitev je zanj najbolj primerna.
Razpravljavci so vsi po vrsti poudarjali potrebo po čim prejšnjem sprejetju zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, a so hkrati opozarjali, da zakon (za katerega se niti ne ve, kdaj bo sploh sprejet) ni čarobna paličica, ki bi odpravila vse težave. Predvsem zato ne, ker še ni rešeno vprašanje, kako in kje zagotoviti zanj potrebne finančne vire. Na sosedsko pomoč in prostovoljce, pri čemer imamo Slovenci močno tradicijo, pa se pri storitvah pomoči na domu vendarle ne gre zanašati!
Pomoč na domu v številkah
- Uporabnikov storitev pomoči na domu je 6575, med njimi je kar dve tretjini žensk.
- Več kot polovica uporabnikov je starejših od 80 let, tretjina pa od 65 do 79 let.
- Zanje skrbi 924 socialnih oskrbovalk.
Ena oskrbovalka obiskuje 8 uporabnikov, vsakega obišče približno 17-krat na mesec.
- Za en obisk v povprečju porabi 63,4 minute.
- Ena oskrbovalka opravi v povprečju 104 efektivne ure na mesec.
- Skoraj 62 odstotkov socialnih oskrbovalk je bilo redno zaposlenih, približno četrtina je bila zaposlenih v okviru subvencioniranih zaposlitev, dobrih 8 odstotkov pa preko javnih del.
- Oskrbo na domu opravlja 75 izvajalcev, med njimi je največ centrov za socialno delo pa domov za starejše in 8 koncesionarjev.
- Uporabniki najpogosteje potrebujejo pomoč pri osnovnih dnevnih opravilih storitev ter v gospodinjstvu.
- V devetih občinah niso imeli niti enega uporabnika pomoči na domu, v treh sploh nimajo izbranega izvajalca.
- V povprečju uporabniki za uro storitve doplačajo 4,42 evra (5,9 evra ob nedeljah in 6,4 evra ob praznikih).
- Pomoč na domu je že nekaj let leta najcenejša na Koroškem (3,2 evra) in v
Podravju (3,5 evra).
- Najvišjo ceno doplačajo uporabniki v Divači - več kot 8 evrov, v Domžalah, Murski Soboti in Idriji pa od 5 do 6 evrov.
- Tri občine - Brezovica, Ig in Škofljica - za svoje občane v celoti subvencionirajo storitev (pomoč na domu jih koristi od 34 do 36), tako da uporabnikom ni treba nič doplačati.
Opomba: Podatki iz analize Inštituta za socialno varstvo so za leto 2010, od sredine lanskega leta pa so cene, ki jih doplačujejo uporabniki, marsikje višje.
Pomoč na domu izvajajo domovi za starejše (javni socialnovarstveni zavodi), centri za socialno delo, posebni javni zavodi, ustanovljeni v občinah prav za ta namen, kot denimo Zavod za oskrbo na domu Ljubljana in Zavod za oskrbo na domu Maribor, ki delujeta že deset let. Zasebni izvajalci izvajajo storitve na podlagi pridobljene koncesije ali dovoljenja za delo.
Po ocenah izvajalcev bi pomoč na domu konec leta 2010 potrebovalo še 300 oseb, vendar storitve zaradi različnih razlogov niso izvajali.
