Čisti gozdovi in dovolj kurjave

Po februarskem žledolomu gozd marsikje ponuja naravnost strašljive prizore. Podrta velika drevesa bo mogoče porabiti, deloma celo za visoko kakovostne izdelke. Večina poškodovanega, šibkejšega drevja pa je primerna le za kurjavo. Prizadete gozdove je vsekakor treba v doglednem času očistiti. Bi v tistih, ki so v javni lasti, lahko po svojih močeh pomagali tudi državljani, kot povračilo za svoje delo pa se brezplačno oskrbeli s kurjavo?

Za mnoge namreč postajajo izdatki za ogrevanje čedalje teže rešljiv problem. Socialna stiska pač narašča in več kot 300 tisoč prebivalcev živi pod pragom revščine.
Na drugi strani je gozdarska stroka že v normalnih časih zelo obremenjena. Žledolom je razmere še poslabšal. Sindikalisti Zavoda za gozdove Slovenije so, denimo, pred nedavnim znova opozorili, da ta ustanova deluje z deset odstotkov manj zaposlenih strokovnjakov, kot določa sistematizacija, da je terenska oprema močno izrabljena in da že dolgo nimajo dovolj denarja za prevoz na teren. Bojijo se za zaposlene, pa tudi za gozdove.
Zakaj ne bi država in lokalne skupnosti, ki imajo v lasti gozdove, pozvali ljudi, naj si ob pomoči strokovnjakov sami preskrbijo kurjavo? Tako bi ubili dve muhi na mah: državljani bi v času hude krize prihranili pri izdatkih za ogrevanje, hkrati pa bi s svojim delom pripomogli k temu, da bi bili gozdovi, ta simbol prostorske in naravne identitete Slovenije, prej očiščeni kot sicer.
Že doslej je v gozdovih po sečnji ostajalo dvakrat več lesa, kot zahteva ekološko ustrezno gospodarjenje. Zaloge lesa, ki bi ga lahko tudi brezplačno pridobili in uporabljali za ogrevanje, so se z žledolomom močno povečale. Jih bomo uporabili ali jih pustili propasti?

Labirinti zamotanega upravljanja
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki za nakup kurjave sicer dodeljuje izredne socialne pomoči, takih pobud niso zaznali.
So se pa s takimi vprašanji v tednih po žledolomu mnogi obračali na Zavod za gozdove Slovenije, državno institucijo, pristojno za strokovno načrtovanje gospodarjenja z gozdovi. Toda Andrej Breznik, ki skrbi za stike z javnostmi, je moral v začetku marca priznati, da vsaj za zdaj država take splošne usmeritve ne načrtuje, češ da stvari niso tako preproste. »Les je v lasti lastnikov, med drugim tudi države in lokalnih skupnosti. Če bi hoteli zainteresirani občani izpeljati organizirano akcijo pobiranja poškodovanega lesa za ogrevanje, bi bilo treba med vsemi, ki tako ali drugače skrbijo za gozdove, skleniti poseben dogovor,« pravi Breznik.
V imenu države nalogo lastnika gozdov opravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. »Sklad ne načrtuje izdajanja dovoljenj posameznikom za pobiranje v žledolomu poškodovanega lesa in sečnih ostankov. Težavo namreč predstavlja nadzor nad pobiranjem lesa in sečnih ostankov, ki bi moral potekati zgolj v mejah izdanega dovoljenja,« so na vprašanje, ali načrtujejo kako akcijo, odgovorili na skladu. Poleg tega ima sklad, kot so opozorili, za več kot 90 odstotkov gozdov, s katerimi gospodari, sklenjene koncesijske pogodbe za njihovo izkoriščanje. »Prodaja ali oddaja lesa in sečnih ostankov, kadar se les ne prodaja na javnih dražbah, je predmet koncesijske pogodbe in s tem v pristojnosti skladovih koncesionarjev.« Koncesionarji so praviloma gozdno-gospodarska podjetja. Na širšem območju Ljubljane tako dejavnost opravlja Gozd Ljubljana, in to tako za državo kot za zasebnike.
»Sanacija gozdov se bo šele začela,« je v začetku marca povedal Dušan Gradišar, že sedemnajst let direktor gozdnega podjetja Gozd Ljubljana. »Najprej smo morali očistiti gozdne površine ob avtocestah in cestah, ki vodijo do njih, zdaj so na vrsti gozdne in druge ceste. Samo tako je bilo mogoče zagotoviti nemoten in varen promet. Brez tega tudi sanacija samih gozdov ni možna. Ta pride na vrsto v naslednjih mesecih.« Tekla bi hitreje, če bi imeli več delovodij, tako pa jih obupno primanjkuje.

Človek na prvem mestu
»V zdajšnjih razmerah je težavno tudi zagotavljanje varnosti za delo v gozdu strokovno neusposobljenim osebam,« so še opozorili s Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Slovenija že tako ali tako sodi med države z veliko nesreč pri gozdnih opravilih. Delo v gozdovih s poškodovanimi drevesi pa je poglavje zase. Pobiranje sečnih ostankov sicer ni nevarno, dokler poteka ročno, a takoj, ko je treba uporabiti motorno žago, se zadeve spremenijo, saj gre za zelo zahrbtno orodje. »Narava si bo opomogla, človek si ne more; poškodovanemu drevesu zraste nova veja, poškodovanemu človeku pa nova roka ali noga ne moreta zrasti,« je za enega od slovenskih dnevnikov opozorila Cvetka Kernel, ravnateljica Srednje gozdarske in lesarske šole v Postojni. Ta je z državnim zavodom za zaposlovanje podpisala pogodbo, na podlagi katere naj bi v Postojni do junija 2015 za poklic gozdarja sekača usposobili tristo brezposelnih, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje, do junija letos pa naj bi jih usposobili kakih sto. To je zgornja meja, da bi bilo usposabljanje kakovostno. Človeško življenje in zdravje sta zagotovo pomembnejša kot hitro saniranje posledic ujme. Za vstop v gozd, svarijo mnogi, je treba biti usposobljen in dobro opremljen.
Ljudje, ki so v hudi socialni stiski, pa verjetno ne bodo čakali na to, da se bo država organizirala. Zato se bodo verjetno obračali predvsem na zasebne lastnike. Zasebni gozdovi pa so zelo razdrobljeni. V Sloveniji je namreč - drugače kot v večini zahodnoevropskih držav - zaradi denacionalizacije večina gozdov v lasti zasebnikov, in to kar 75 odstotkov. V javni lasti je vsega 25 odstotkov gozdnih površin; od tega je 22 odstotkov v lasti države, lastnice preostanka, torej treh odstotkov, pa so občine. Največ gozdov v javni lasti je na Kočevskem, kjer pa žledoloma tako rekoč ni bilo.