V obilju obljub ne pozabite: nič ni zastonj!

Bolj ko nas življenje tepe, bolj smo dovzetni za pravljice. Hočemo verjeti v čudeže; to je pravzaprav obrambni mehanizem, da preživimo krize vseh vrst. Starost pri tem ne igra velike vloge, dejstvo pa je, da je del populacije z nizkimi plačami in pokojninami ter z načetim zdravjem v težkih razmerah veliko bolj ranljiv in zato pogosteje tarča oglaševalcev in drugih ponudnikov blaga in storitev.

V času krize industrija in trgovina pogosteje ubirata drugačne poti, da bi svoje izdelke spravila do kupca. Klasično oglaševanje v veliki meri nadomešča pospeševanje prodaje s pomočjo popustov, z akcijskimi ponudbami po načelu dva za ceno enega, z večjimi polnitvami za ceno manjših, s prihranki, ki se obračunajo pri naslednjem nakupu, z darili ob nakupu. Vse samo zato, da bi čim bolj povečali prodajo. Danes in ne jutri, tu in ne pri konkurenci.
»Sladkorčke« ponujajo v zameno za sodelovanje, zvestobo, odziv, pa tudi za
(osebne) podatke o naših potrošniških navadah, posredno pa o našem statusu, zdravju, nagnjenjih. Ne gre prezreti, da prav ti podatki za ponudnike predstavljajo pravo bogastvo, da imajo, zbrani v baze, tudi ustrezno ceno, z njimi se kupčuje in prekupčuje. Kupci pogosto niti ne opazijo, da kljub akciji dobijo slabše razmerje med ceno in kakovostjo.
Zakaj tak uvod? Ker marketinške akcije, obljube nagrad in psihološko naštudirani inovativni načini neposrednega nagovarjanja potrošnikov močno zameglijo realno sliko prodajanega izdelka. Ker v vsej tej kolobociji na koncu sploh ne vemo več, kaj v resnici kupujemo, kakšna je kakovost in dejanska cena izdelka. Ne vemo niti tega, ali izdelek res potrebujemo in nakup finančno zmoremo, ali pa nas je zapeljal sladki glas, ki je samodejno v naši zavesti ustvaril potrebo po nečem in vsadil iluzijo, da imamo srečo, da smo opravili dober posel.

Ne nasedajte na prijaznost
Načinov neposredne prodaje je več vrst: prodaja na domu, po katalogu, po internetu, po tv ... Dober primer je osebna prodaja, pri kateri se potrošnik, ki se odloči sodelovati, najhitreje znajde na tankem ledu.
Zagotovo ste že kdaj dobili pismo, v katerem vas kdo prepričuje, da ste bili – srečnež! - izžrebani ali da ste zadeli bogato nagrado, eksotične počitnice, briljantni prstan ... A da pridete do nagrade, morate nekaj malega storiti, denimo se udeležiti slovesne podelitve z novimi nagradami in presenečenji, morda celo z večerjo za vas in vaše prijatelje, ki bo, to zveste na kraju samem, predvsem priložnost za dveurno komercialno predstavitev štirih ali petih sponzorjev. Predvsem pa oder, kjer se bo odvijala dobro naštudirana in izpiljena psihološka igra mačke z mišjo. Organizatorji take prireditve razpošljejo veliko vabil, a je kljub bleščečim obljubam odziv po oceni poznavalcev razmeroma skromen.
Nekatere od tistih, ki vstopijo v igro, vodi »firbec«, druge hazarderska žilica, tretje preganja osamljenost, četrti se pridružijo čredi. Pridejo predvsem manj izobraženi, osamljeni, vodljivi, ljudje z zelo velikim materialnim samointeresom, revnejši in taki, ki niso spretni v rokovanju z denarjem. Vsekakor ranljiva skupina.
Predstavitev ponudnikov-sponzorjev je šov. Vodi ga zastopnik, ki je komunikativen, prijazen, razgledan, duhovit, ki zbuja zaupanje, zna pritegniti zbrane in stopnjevati napetost. Nastop gradi na različnih metodah vplivanja ali na psihologiji prepričevanja. Naprodaj so omejene ekskluzivne ponudbe dragih, kvazi ali v resnici izvirnih izdelkov – posteljnina, vzmetnice, posoda, izdelki in preparati, namenjeni diagnostiki in ohranjanju zdravja, kozmetika – vse to po »veleprodajnih«, »promocijskih«, »večkratno znižanih« cenah, v skrajnem primeru razdeljenih na množico še za upokojence sprejemljivih obrokov. Težko je reči NE, ker si prišel prostovoljno, sprejel prvo darilo, se nalezel vznesenosti voditelja, za povrh pa si v časovnem krču. Odločiti se moraš takoj, sicer priložnost uide, pred avditorijem izpadeš kot nekdo, ki kvari igro.
Zastopnik na taki predstavitvi po navadi hodi po robu etičnega, moralnega, celo manipulacije, pogosto pa to mejo prekorači. Še posebej sporno pa je, če se osredotoči na že omenjene ranljive skupine, ki si sicer s svojo pokojnino ne morejo privoščiti originalnih in pregrešno dragih blagovnih znamk. Prepričuje jih, da gre tu za drugega tujega proizvajalca, ki šele išče svoje mesto na trgu, je pa »enako kakovosten, celo boljši od uveljavljenega konkurenta« in zato ponuja »ogromno za relativno malo denarja, pa še to na obroke«. Ob tem seveda kupec nima zagotovil o kakovosti (lep papirnati certifikat je lahko prazna obljuba, saj papir prenese vse), odločiti se mora hitro, poti nazaj pa ni več.
Naslednji izjemno sporen trenutek napoči, ko zastopnik brenka na struno zdravja. Vemo, da zdravje nima cene, zato zlasti starejše zlahka prepriča v nakup različnih aparatov za merjenje telesnih funkcij in lajšanje bolečin, za zaščito pred škodljivim elektromagnetnim sevanjem, naravnih tako rekoč čudežnih mazil in pomad ..., pri čemer učinkovitosti vseh teh izdelkov ni mogoče fizično tudi dokazati. A ko je človek v škripcih, za povrnitev zdravja poskusi vse, sploh zato, »ker škodovati tako ne more«.
Čeprav taki podvigi pogosto presežejo meje dovoljenega, jih je izjemno težko nadzorovati, ker ljudje neradi priznajo, da so se pustili zavesti. Zato je pomembno, da potrošnik, ki stoji nasproti takemu prodajalcu (če se mu že ne more izogniti), vključi razum in veliko mero previdnosti.
Najpomembneje je, da se nauči reči NE. Načrtno naj si postavi mejo, koliko denarja lahko porabi. Izdelke naj prevrednoti po svojih kriterijih. Na predstavitvi naj poišče somišljenike, skupaj z njimi najde  nasprotne argumente in zastavlja polemična vprašanja. Razvije naj »protiigro« in skuša odkriti, kakšna je v resnici funkcionalna in kakšna simbolna vrednost ponujenega izdelka. Ali sta sorazmerni s ponujeno ceno in z vsemi popusti vred. Še vedno velja star rek, da brezplačnega kosila ni. Nič ni zastonj!