Jubilej izobraževanja odraslih

Ko sta pred tridesetimi leti profesorici in doktorici znanosti Ana Krajnc in Dušana Findeisen postavljali temelje univerzi za tretje življenjsko obdobje (UTŽO), so se jima mnogi muzali, češ, kaj pa počneta, saj »ta stari« potrebujejo vse kaj drugega kot učenje. Tedanji novi upokojenci so namreč v očeh javnosti vstopali v predverje smrti, ne pa tako kot današnji v novo, spodbudno obdobje življenja.

Pa sta bili trmasti in imeli sta srečo, da so ju mnogi vendarle razumeli, ju podpirali in ju spodbujali. Že tedaj so nekateri vedeli, da so starejši predvsem ljudje kot vsi drugi in šele nato stari!
»Če sva hoteli postaviti univerzo, sva morali uporabiti vso svojo moč, znanje in vpliv, da je najin utopični projekt, izobraževanja starejših, postal zanimiv še v tedanji SFR Jugoslaviji,« se spominjata prof. dr. Ana Krajnc, predsednica društva ter dr. Dušana Findeisen, predstojnica Inštituta za raziskovanje in razvoj, obe na UTŽO. In je tak kmalu postal, saj so o njem pisali ne le slovenski, pač pa tudi jugoslovanski, avstrijski, italijanski, madžarski in drugi mediji.
Spominjata se, da so bili vsi mentorji - tako na UTŽO imenujejo učitelje - prvi dve leti 'privezani' na njuna domača telefona. Presenečeni sta bili nad tem, koliko simpatizerjev je imel njun novi izobraževalni program, čeprav študenti niso prišli čez noč. »Kar smo 1984 začeli s prostovoljnim delom, je rodilo bogate sadove. Od gručice študentov prvih nekaj let ima danes Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje mrežo 46 univerz v 43 krajih po Sloveniji. Obiskuje jo 21 tisoč študentov, na njej pa poučuje več kot tisoč mentorjev in prostovoljcev. Naši študenti pa z učenjem vstopajo v javnost, v ustanove, ki so jim sicer nedosegljive, organizirano izobraževanje jih nemalokrat pripelje na televizijo, v uredništvo časopisov, v parlament, na sodišče, v tovarne in še kam.«
Ustanoviteljci in veriga sodelavcev, mentorjev, študentov in somišljenikov so v treh desetletjih pripomogli tudi k temu, da je Slovenija zdaj domala na prvem mestu v Evropi, kar zadeva izobraževanje starejših, da je pri nas razvitih veliko oblik izobraževanja starejših, da je izobraževanje starejših in medgeneracijsko izobraževanje predmet raziskovanj in razčlenjevanj, da tujci prihajajo k nam na konsultacije ali na študijsko delo, da imamo knjižnico za to področje, da so v javnih ustanovah uvedli svetovanje za dejavno staranje, pa prostovoljne kulturne mediatorje, tudi v Botaničnem vrtu Ljubljana in drugod, da prirejajo mednarodne konference, objavljajo članke in monografije. Da so nastali medgeneracijski centri UTŽO, imenovani Znaš, nauči drugega, kjer se znanje pretaka med generacijami in s prostovoljnim delom.
Zmeraj znova se rojevajo novi in novi programi. Letos jih je že več kot petdeset. Tako denimo: Medsebojni odnosi, Matematika za vsak dan, Svoj položaj utrdim z besedo, Dedek in babica za današnje čase, Na valovih socialnih omrežij, Človek in njegove pisave - kaligrafija, Naša varnost in kriminaliteta, Japonska kultura, Novinarstvo itd. V Ljubljani pa so zelo priljubljeni umetnostna zgodovina, geografija, zgodovina ter tuji jeziki in računalništvo.
Delo na univerzi pa se tu ne ustavi. »Vse leto se vrstijo predavanja, dogodki, okrogle mize za osveščanje javnosti, za sodelovanje z mestom, z nacionalno oblastjo itd.«
V sodelovanju z javnimi ustanovami vzgajajo tudi prostovoljce za delo pri njih, prosvetljene potrošnike, pripravljajo program za premoščanje krize v vsakdanjem življenju (obujajo stare oblike solidarnosti). »Naša naloga je v tem, da si starejši pridobijo moč: psihološko, ekonomsko, tudi politično, da se povežejo z drugimi generacijamin, da tudi tretje življenjsko obdobje preživljamo čim bolj dejavno,« povzameta sogovornici.