Za višje pokojnine je nujno dodatno varčevanje
»Pri obeh dosedanjih reformah javnega pokojninskega sistema smo z vladne strani poslušali eno stran zgodbe - da reformo potrebujemo zato, da bomo imeli boljše pokojnine. Toda višina pokojnin iz obveznega zavarovanja se še kar znižuje in bo še naprej nezadržno padala, pa čeprav izvedemo deset pokojninskih reform. Če hočemo imeti višje pokojnine, se mora širiti dodatno pokojninsko zavarovanje,« pravi Peter Filipič, direktor Pokojninske družbe A.
Filipič, ki vodi eno od treh slovenskih pokojninskih družb, to mračno napoved argumentira s podatki, ki govorijo sami po sebi. Slovenci podobno kot državljani najbolj razvitega sveta živimo čedalje dlje, kar je samo po sebi pozitivno. Na drugi strani pa se zmanjšuje zaposlenost ali pa je zelo negotova, kar vpliva na plačevanje obveznega pokojninskega prispevka delodajalcev v pokojninsko blagajno. Zaposleni, poenostavljeno rečeno, s svojimi vplačili zagotavljajo sredstva za pokojnine čedalje številnejše generacije upokojencev.
»Spomnim se, da je v času mojega izobraževanja, ko je obstajala tako rekoč polna zaposlenost, na štiri zaposlene prišel en upokojenec,« se spominja 66-letna Irena Kolman iz Ljubljane, upokojena pred nekaj leti. »Dandanes je z zaposlitvijo zaposlitev čisto drugače, kot je bilo leta 1974, ko sem sama diplomirala. Profesor me je vprašal, ali že imam službo, in ko sem mu odgovorila, da ne, mi je dal imena treh podjetij,« pravi Kolmanova. »Zdaj pa so ljudje lahko zelo srečni, če imajo zaposlitev in jim delodajalec plačuje prispevke za pokojnine in zdravstveno zavarovanje.«
Stvari so se v Sloveniji zares drastično spremenile, spreminjajo se zdaj in se bodo tudi v prihodnje. Še leta 2003 je bilo v Sloveniji na enega upokojenca 1,7 odstotka zaposlenega, lani le še 1,46. Izenačevanja števila zaposlenih in upokojencev se bo po demografskih projekcijah nadaljevalo tudi v prihodnjih desetletjih. Prispevkov, ki omogočajo izplačilo pokojnin, je zato - logično - veliko premalo. Primanjkljaj, ki na ta način nastaja v javni pokojninski blagajni, pokriva državna blagajna. In to čedalje bolj izdatno, pa tudi s čedalje večjimi težavami. »Leta 2007 je v pokojninsko blagajno vplačala eno milijardo evrov, lani že 1,5 milijarde,« opozarja Filipič.
Različne projekcije so tak razvoj napovedovale že desetletja. S pokojninsko reformo leta 1999 je zato tudi Slovenija po zgledu razvitih držav poleg javnega pokojninskega zavarovanja uvedla še tako imenovani drugi pokojninski steber, prek katerega naj bi delodajalci vplačevali svojim zaposlenim dodatno pokojninsko zavarovanje. Pokojninska renta iz tega zavarovanja naj bi ljudem pomagala nadomestiti nadaljnje neizbežno zniževanje pokojnin iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Cilj je bil en sam: z obema pokojninama, t.i. javno pokojnino in pokojninsko rento iz dodatnega kolektivnega zavarovanja naj bi se povprečna skupna pokojnina postopno zviševala, s čimer bi preprečili nastajanje armade revnih upokojencev.
Toda načrtovani proces poteka (pre)počasi. »Medtem ko povprečna skupna pokojnina v državah OECD dosega 79 odstotkov neto plače, v Sloveniji zaradi premajhnega varčevanja v okviru dodatnega pokojninskega zavarovanja dosega le 59 odstotkov, s čimer se naša država uvršča na rep najbolj razvitih,« pravi Filipič. V kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje je sicer pri nas vključenih 47 odstotkov zaposlenih v gospodarstvu. Po tem kazalcu nam niti ne kaže tako slabo, težava je namreč drugje: v tem, da se je po desetih letih dodatnega zavarovanja več tisoč zavarovancev odločilo, da bodo privarčevani denar dvignili in ga porabili za tekočo potrošnjo, pa čeprav so morali za omenjeni dvig plačati državi kar visok davek.
Kratkovidni izstopi
Zakaj se je to zgodilo? Nekatere je do tega koraka pripeljala osebna finančna stiska, druge nezaupanje do takega načina varčevanja, tretji so se zanj odločili preprosto zato, ker na upokojitev gledajo kot na zelo oddaljeno prihodnost. Predvsem p, zakon je sprva dopuščal tak izstop, zdaj pa nič več. Tisti, ki vodijo pokojninske družbe, tudi Filipič, z zaskrbljenostjo gledajo na odločitve o izstopu iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, s tem pa tudi na upadanje zanimanja za tovrstno varčevanje. »Če ne bomo pri tem zavarovanju naredili odločnega premika, bo revščina upokojenih čez deset let še večja, kot je zdaj,« pravi Filipič.
Kakorkoli, mnogi zavarovanci iz prvega desetletja obstoja drugega pokojninskega stebra so se, namesto da bi dvignili privarčevano, vendarle raje odločili za pokojninsko rento. »Danes tudi ne deluje več princip velikih družin, ki skrbijo za starejše, če postanejo nemočni in potrebujejo nego,« pravi Irena Kolman. »Poleg tega sin še študira in tudi ne vem, ali bo po končanem študiju dobil službo ali ne. Zato sem se odločila, da privarčevanega ne bom dvignila.«
Tisti, ki ima poleg pokojnine iz obveznega pokojninskega zavarovanja tudi rento iz dodatnega zavarovanja, laže ohranja svojo avtonomijo, opozarja Kolmanova. Še posebej to velja za starejše, ki živijo sami. »Če imata pokojnine oba zakonca, laže shajata. Če pa je starejši sam in živi v mestu, mu zelo prav pride tudi tisto, kar dobi po desetletnem dodatnem pokojninskem zavarovanju.«
Lekcija izkušenj
Podjetje Autocommerce, v katerem je Kolmanova delala kot svetovalka za finance, zaradi boljše konkurenčnosti plač ni želelo povečevati, so se pa odločili za plačevanje pokojninskih premij zaposlenim kot posebno spodbudo. Njej so tako na osebni pokojninski račun osem let vsak mesec nakazovali po 120 evrov premije, dve leti od upokojitve naprej pa jo je plačevala iz svojega žepa. Tako je dosegla desetletno obdobje, ki je bilo potrebno, da je začela dobivati rento. Zdaj poleg javne pokojnine že nekaj časa vsak mesec dobiva še 90 evrov iz dodatnega pokojninskega zavarovanja.
»Mlajši ljudje so dandanašnji, kolikor lahko vidim, do prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja zelo kritični, češ da prinaša premalo. Prav je, da so zahtevni, po drugi strani pa mislim, da so tako zahtevni predvsem zato, ker nimajo dovolj izkušenj,« pravi. Priznava, da sama na to gleda drugače. »Iz tega denarja vsak mesec plačam dve položnici, kar pomeni, da s to rento na leto poravnam 24, v desetih letih pa bom poravnala kar 240 položnic.« Sicer pa je izračunala, da bi morala rento iz pokojninskega zavarovanja prejemati 20 let, da se ji bo povrnilo, kar je podjetje in ona sama vplačala za varnejšo starost.
Kot kaže, so bila pričakovanja nekaterih, ki so bili dodatno pokojninsko zavarovani, pa so izstopili, precej večja. No, Kolmanovi se model zdi dober. Je pa res, da se je zaradi izstopov in širših ekonomskih okoliščin nekoliko izrodil. Nikakor se namreč ne strinja s tistimi, ki se ogrevajo za javno pokojnino in zgolj za individualno vlaganje v naložbene sklade.
Nevarnost visoke donosnosti
»Ker sem se tako rekoč vse življenje ukvarjala s financami, vem, da je velik dosežek že, če ti je uspelo ohraniti vrednost naloženega denarja ali dobiti malo več, kot si vložil. Naložbe denarja, ki naj bi se teoretično bogato povrnile, so ponavadi zelo rizične. Varčevanje v pokojninskih družbah je veliko manj tvegano, saj morajo velik del zbranih sredstev naložiti v najbolj varne naložbe.«
To za zdaj potrjujejo tudi podatki. Finančno stanje vseh treh pokojninskih družb je bilo po ugotovitvah Agencije za zavarovalni nadzor kljub krizi vse do leta 2012 stabilno, tudi tveganja so dobro obvladovale. In to ne glede na izstope. »Izboljšali so se rezultati poslovanja, predvsem pa se je povečala njihova kapitalska ustreznost,« ugotavlja agencija.
Bistveno bolj kot izstopi je pokojninske družbe verjetno konec minulega leta prizadela odločitev Banke Slovenije o izbrisu podrejenih obveznic, česar po Filipičevih besedah pri saniranju bank niso sprejeli nikjer v Evropi, verjetno pa tudi v svetu ne. Pokojninska družba A je zato zoper centralno banko skupaj z nekaterimi drugimi finančnimi institucijami že vložila odškodninski zahtevek.
Sicer pa se pokojninske družbe poskušajo, kolikor je pač mogoče, prilagoditi pričakovanju potencialnih zavarovancev. Poleg pokojninske rente z enakomernim črpanjem tako že nekaj časa nudijo tudi možnost rente s pospešenim črpanjem privarčevanega denarja, denimo v treh, petih, osmih, desetih ali dvajsetih letih. Pokojninska družba A pa, denimo, ponuja še eno zanimivo možnost: njeni zavarovanci so hkrati zavarovani tudi za predčasno dodatno pokojnino, ki jo lahko uveljavijo, če po 53. letu starosti ostanejo brez zaposlitve.
Filipič pa opozarja predvsem na pomen osveščanja. »Ste že slišali, da bi vlada opozarjala ljudi, da morajo za starost dodatno varčevati?«
Pravzaprav res, ne pogosto. Očitno bodo to nalogo morale še naprej opravljati kar pokojninske družbe same.
Po merilih OECD naj bi ljudje za ohranitev življenjskega standarda po upokojitvi potrebovali pokojnino v višini 70 odstotkov neto plače. Ker naj bi javne starostne pokojnine zaradi demografskih gibanj po zdajšnjih projekcijah v nekoliko bolj oddaljeni prihodnosti še upadle in dosegale le od 40 do 50 odstotkov neto plače, bi morali pokojnino v višini najmanj petine neto plače do upokojitve privarčevati sami z dodatnim pokojninskim zavarovanjem, ki je tudi oproščeno plačevanja prispevkov in davkov, kar je prednost tovrstnega varčevanja.