Železarna in železnica Jesenice povzdignili v mesto

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | mar. '10

»V obdobju, iz katerega sta izbrani razglednici, torej s preloma 19. v 20. stoletje je razpotegnjeno mestno naselje na začetku ozke Zgornjesavske doline, v dolžini šestih kilometrov na obeh straneh reke Save Dolinke od Hrušice do Koroške Bele, doživljalo velike spremembe. Potem ko je leta 1869 ustanovljena Kranjska industrijska družba (KID) združila vse gorenjske železarske obrate in je bila leto pozneje zgrajena železniška povezava z Ljubljano in Trbižem, so Jesenice postale pomemben dejavnik v avstro-ogrskem jeklarstvu in s tem naglo razvijajoče se industrijsko središče,« je najprej širše okoliščine nastanka objavljenih jeseniških razglednic iz let 1899 in 1910 opisal 74 – letni upokojeni inženir metalurgije Dušan Prešern, ki je pol stoletja kasneje vse svoje poklicno življenje prebil v Železarni Jesenice in se leta 1997 upokojil kot obratovodja hladne valjarne.

 

Ko so med letoma 1900 in 1906 zgradili še karavanško – bohinjsko progo proti Trstu z obema predoroma, ki sta za tisti čas pomenila vrhunski dosežek gradbene tehnike, in novo železniško postajo, je KID dobila povezavo s škedenjskimi plavži in si tako ustvarila zaledje za jeklarske in predelovalne obrate na Jesenicah in Javorniku. Železovo rudo, uvoženo prek Trsta, so v Škednju pretopili, jeklo pripeljali na Jesenice, od tod pa so valjani profili potovali naprej do Štor in Raven ter tu predelani polizdelki v avstrijske tovarne.

 

Močan nemški vpliv

»Jesenice so kljub 'nehvaležni' vlogi, ki so jo imele na jeklarski poti od Trsta do Dunaja, postajale razvito mesto (kar se je uradno zgodilo 20. marca 1929). Iz skoraj srednjeveških fužin je na Savi zrasla moderna železarna, kraj pa je dobival industrijsko podobo in je omogočal razvoj drugim panogam: turizmu, obrti, gostinstvu, šolstvu, kulturi, športu itd. Na fužinsko idilo sta spominjala le še 1897. leta ugasla plavža na Stari Savi in Javorniku ter graščine na Jesenicah, Javorniku in Stari Savi. Nekdanje vaške značilnosti sta ohranili le naselji Murova in Koroška Bela. Prvotna podoba se je umaknila novonastajajočim naseljem (na Savi in Podmežakli) in novim objektom, kot so bili: železniška postaja, delavski domovi, večji stanovanjski kompleksi – Nova vas, hoteli, šole, pošta, gostilne in večje zasebne hiše.«

Z združevanjem železarske industrije je prišlo na Jesenicah do naraščanja števila prebivalcev, predvsem delavcev iz propadlih in opuščenih obratov v Bohinju, Kropi, Selški in Poljanski dolini, na Dvoru pri Žužemberku, Koroškem in Štajerskem, kar je povzročilo tudi velike eksistenčne in nacionalne probleme. »Močan nemški vpliv je bil zlasti v železarni KID, kjer so vodilna mesta večinoma zasedali nemški uradniki, ki so uveljavljali svoj vpliv tudi v političnem in kulturnem življenju. Leta 1900 je bilo na Jesenicah še 239 nemških prebivalcev, ki so imeli svojo šolo in železničarsko kolonijo. Čeprav do leta 1897 v jeseniški dolini ni bilo nobene politične organizacije, so se strasti že v prvih letih 20. stoletja zelo razplamtele. Kako močan je bil vpliv nemštva, govori podatek, da je bilo leta 1904 na Jesenicah samo pet javnih napisov v slovenščini, vsi ostali pa so bili dvojezični ali samo v nemščini,« navaja prizadevni raziskovalec krajevne zgodovine Dušan Prešern, doma iz leta 1904 nastalega predela Zaštreke, severno od železniške proge, ki je pred petnajstimi leti skupaj z zgodovinarjem Tonetom Konobljem v Jeseniškem zborniku priobčil daljšo razpravo o Jesenicah na razglednicah pred prvo svetovno vojno (ta je pozneje izšla tudi v samostojni knjižici).

Kot protiutež nemškemu kapitalu KID in njenim prizadevanjem za nemške organizacije in društva sta bili, nadaljuje lastnik najpopolnejše zbirke starih razglednic Jesenic in okoliških krajev, že leta 1904 in 1906 ustanovljeni telovadni društvi Sokol in Orel, ki sta uspešno kljubovali delovanju »turnerjev«. Katoliško delavsko društvo je bilo od leta 1904 edino delavsko kulturno društvo, saj je bila šele dve leti pozneje ustanovljena prva socialdemokratska strokovna organizacija Zveza kovinarskih delavcev Avstrije za Jesenice.

 

Fran Pavlin najplodovitejši jeseniški fotograf

Preden sva iz njegove obsežne, skrbno urejene zbirke, ki je začela nastajati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, izluščila dve najzgovornejši, je Dušan Prešern večkrat poudaril, kako pomemben zgodovinski vir so stare razglednice. »Spremembe na Jesenicah oziroma Gornjesavski dolini, o katerih govoriva, so se v veliki meri v slikovni obliki ohranile prav po zaslugi tedanjih fotografov in založnikov razglednic. KID je kot ena najbogatejših družb imela možnost fotografom naročati, da so redno spremljali in fotografirali območje železarne na Savi in Javorniku. Danes predstavlja ta fotografski fond enega najpomembnejših virov za proučevanje zgodovine Jesenic in železarstva. Poleg znanih avstrijskih ateljejev so se s fotografijo začeli ukvarjati tudi nekateri posamezniki, ki so predvsem s slikanjem vedut ohranili dragocena pričevanja iz obdobja pred sto leti. Med slednjimi je bil na Gorenjskem gotovo najplodovitejši jeseniški fotograf Fran Pavlin, ki je bil poleg portretiranja tudi navdušen snemalec pokrajinskih, predvsem planinskih motivov. Najpogosteje je fotografiral Jesenice (med drugim je tudi avtor slike za tu objavljeno barvno razglednico), Bled, Julijske Alpe in Karavanke,« pravi izvrstni poznavalec njegovega slikovnega in razgledniškega opusa, ki ga spremlja s prav posebno naklonjenostjo.

Na mozaični, starejši razglednici zgornja desna slika prikazuje stari del Jesenic Murovo z župnijsko cerkvijo sv. Lenarta iz 16. stoletja. V sredini je Balohova hiša, iz katere je doma gledališki in filmski igralec Miha Baloh, v ozadju pa je pobočje Mirce. V zgornjem levem krogu so upodobljene rake na Stari Savi, po katerih je tekla voda iz Save v železarno za pogon turbin in hlajenje. Gradič v nekdanjem parku Hrenovica na spodnji levi sliki, ki je bil po otvoritvi proge Ljubljana - Tržič namenjen turistični in gostinski dejavnosti, je leta 1893 odkupila KID in v njem uredila stanovanja za višje uradnike, v petdesetih letih minulega stoletja pa so ga zaradi širjenja železarne porušili. V spodnjem pravokotnem okviru je fotografirana jeklarna s prvo Siemens-Martinovo pečjo, ki so ji do leta 1906 sledile še tri.

Na drugi razglednici je v sredini glavna pisarna KID na Savi, v kateri je bil tudi poštni urad. Vanjo se je po temeljiti obnovi pred desetimi leti vselila občina. Desno je upravna stavba železarne in za njo dimniki štirih martinovk. To so lani podrli in na istem mestu bo zgrajena nova zgradba, v kateri bo dobila prostore jeseniška upravna enota.

Jeseničan Dušan Prešern priznava, da danes razglednic skorajda ni, tiste, ki se pojavijo na trgu, pa stereotipno prikazujejo zgolj železniško postajo in narcise na Golici. »V primerjavi s časi pred prvo svetovno vojno je neverjetno, da založniki niso prav nič inovativni in da ne znajo več narediti lepih razglednic, takšnih, ki bi prejemnikom približale življenje v naših krajih,« je nejevoljen krajevni zanesenjak, ki ga sicer zanima vse, kar je povezano s preteklostjo območja nekdanje jeseniške občine (torej tudi Žirovnice in Kranjske Gore), čeprav je v polstoletni zbiralski karieri shranjeval tudi razne druge predmete slovenske kulturne in naravne dediščine: železarske in rudarske ostaline, arheološke najdbe, etnografske predmete, stare novce, značke, minerale, fosile, metulje … Ob tem je bil leta 1991 eden od pobudnikov za ustanovitev zdaj dvestočlanskega Muzejskega društva Jesenice, ki mu že deset let predseduje.


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media