Reki

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | mar. '10

V vsakem starem reku je skrita resnica o način mišljenja, verovanja in življenja v starih dneh. Mnogim starim rekom ne poznamo njihovega prvotnega pomena. Prekril jih je prah stoletij, a svoje slikovitosti niso izgubili. Ohranili so starosvetno žlahtnost, sočnost in neposrednost ljudskega izraza in ostali zanimiv biser v zakladnici naše ljudske dediščine.

 

Naj me hudič pobere, če lažem! Zagotovo govorim resnico!

Ne kliči vraga! - Če vraga kličeš, pride!

 

Naš človek je preživel dolga stoletja trdega tlačanskega dela, turških bojev in kmečkih puntov, vojn in vsega hudega, pa vendar ni v vsem tem času »iznašel« skoraj nobene kletvice. Slovenec zato v svojem jeziku ne more preklinjati, lahko le koga »pošlje k vragu« ali mu zaželi, da »ga hudič vzame« ali pa celo »tristo kosmatih« (hudičev) in se ob tem še priduša - »primejduš«. Vse te besede nam danes, ko smo »uvozili« številne tuje kletvice, zvenijo zelo nedolžno, vendar nekoč ni bilo tako. Če si vraga klical, je pač prišel. Da je to res, nam potrjuje Hudičev boršt na Zaplati poleg Krvavca. Gledamo ga lahko z avtoceste na vsej razdalji od Šentvida do Kranja in še naprej. Sredi strmih travnikov na južnem pobočju Zaplate pod Grintavcem je prilepljen zelen gozd v pravilni geometrski obliki romba.

Stara zgodba nam pove, kako je ta gozd prišel na strmo gorsko pobočje. Na Suhi pri Škofji Loki sta se dva trmasta soseda vse žive dni prepirala za majhno hosto ob cesti proti Godešiču. Prvi je zatrjeval, da je gozd njegov, drugi pa se je rotil, da je njegov, ker leži na zemlji, ki mu jo je zapustil njegov oče.

Nista in nista se mogla pobotati, zato sta odšla pred sodnika na škofjeloški grad, da bi jima rešil pravdo. Sodnik ni vedel, kako naj zgladi njun prepir. Bolj kot si je to prizadeval, bolj sta trmoglavila. Ko se je naveličal njunih prepirov, je zarohnel:

»Kako naj vem, čigav je gozd, če pa oba trdita eno in isto. Vajina očeta sta že zdavnaj pod zemljo, a samo onadva bi lahko povedala po pravici, kako je s sporno hosto. Vesta kaj? Stavimo! Tisti, ki bo huje zaklel, tistemu bom verjel!«

Tedaj je prvi kmet zaklel: » Hudič naj vzame hosto, če ni resnično moja!«

Drugi kmet je še huje zaklel: »Hudič naj vzame gozd in ga odnese na vrh Grintavca, če ni resnično moj!«

Sodnik se je zasmejal in dejal: »Če je tako, naj pa kar hudič reši vajino pravdo!« In je oba nagnal.

Zgodilo pa se je, kar sta prepirljivca želela. Sam hudič je razsodil njuno pravdo. Sredi noči je prišel po gozdič, si ga naložil na grbačo ter odšepal proti Grintavcu, da bi na njegovem vrhu odložil težko breme. Nosil je in nosil, ko pa je prisopihal na Zaplato, je v dolini začelo zvoniti k dnevu. Takrat je hudiču pošla vsa moč. Treščil je pretežko breme na zemljo, sam pa brž izginil, saj se hudič boji sonca. In tako je gozdič še dandanes tamkaj, kamor ga je odvrgel šepavi hudič. Ljudje so mu že zdavnaj dali ime - Hudičev boršt.



Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media