Brez vode ni življenja
O tem, kako dragocena je voda, ponavadi razmišljamo šele takrat, ko je zmanjka, ko spoznamo, da brez nje ne moremo. Slovenija je bogata z vodnimi viri, vendar je tudi to naše bogastvo omejeno in ogroženo zaradi onesnaževanja okolja. No, za zdaj smo še vedno ena redkih evropskih držav, kjer lahko brez bojazni pijemo vodo iz vodovodnih pip, kar je za mnoge druge države velika redkost. Vendar se lahko ta ugodnost kaj hitro izniči, če se bomo neodgovorno vedli do okolja. Zgovoren primer je Dravsko polje, kjer pretirana raba umetnih gnojil že ogroža podtalnico. Načrtovalci naše kmetijske politike bi morali upoštevati tudi to okoliščino, državne subvencije pa nameniti predvsem okolju prijazni kmetijski pridelavi.
V preteklosti je bila skrb za okolje in varovanje vodnih virov odrinjena na rob družbene pozornosti, zagovorniki »zelene politike« so celo veljali za nasprotnike razvoja. Kam pripelje hlastanje po nekritičnem razvoju industrije, ponazarjajo izkušnje nekdanje Vzhodne Nemčije. Tam so še želeli razviti kemično industrijo in so s polizdelki oskrbovali zahodnonemške kemične koncerne, ki so po ugodni ceni kupovali surovine, končne izdelke pa z velikimi zaslužki prodajali po svetu. Odpadki, ki so v kemični industriji najbolj problematični, so ostali v Vzhodni Nemčiji in spuščali so jih v vodotoke. Rane, ki jih je pustila za seboj industrializacija za vsako ceno, bodo tako Nemce še dolgo opominjale na kratkovidno »uspešnost« planskega gospodarstva. Po desetletjih takega »razvoja« v Vzhodni Nemčiji v rekah skoraj ni bilo več rib. Take primere že najdemo tudi pri nas - spomnimo se le na celjsko Voglajno!
Ugledni svetovni publicisti opozarjajo, da bo 21. stoletje zaznamoval boj za vodne vire. Da imajo prav, potrjujejo dogajanja v Afriki, kjer zaradi klimatskih sprememb vse bolj primanjkuje vode. Tudi na Bližnjem vzhodu je voda redka dobrina, celo Izrael ne more preživeti brez nje. Zato so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja preusmerili vodo iz libanonske obmejne reke Litani in tako »odžejali« severni del države.
Z vodo moramo v Sloveniji ravnati skrbno, čeprav se zdi, da je imamo na pretek. Biti moramo ne le zmerni pri porabi, zavarovati moramo tudi vodne vire. To pa bomo dosegli le, če bomo premišljeno ravnali z odpadki. Divja odlagališča ob rekah, v gozdovih in na odročnih travnikih ogrožajo vse nas. Zato bo prav, da skušamo razmere izboljšati. Tako bo sredi aprila akcija Očistimo Slovenijo, ki so jo spodbudili okoljevarstveniki in se je doslej prijavilo že na tisoče prostovoljcev, ki želijo pripomoči k temu, da bi bila naša domovina lepa in čista. Čeprav je pobuda prišla od nevladnih organizacij, je spodbudno, da so se ji pridružile tudi lokalne oblasti. Politiki lahko prav z odnosom do okoljskih vprašanj prepričljivo pokažejo, ali so v resnici pripravljeni delovati v naše skupno dobro ali pa jim gre zgolj za strankarske ali celo osebne koristi. Seveda državljani pričakujemo, da bo tudi država opravila svoj del naloge. Doslej se je vse prevečkrat dogajalo, da so onesnaževalci okolja ostali nekaznovani, in to celo v primerih, ko so jim dokazali, da so odgovorni za onesnaženje. Zaradi takih primerov državljani izgubljajo zaupanje v državne ustanove, saj bi morale poskrbeti, da bo zakon veljal za vse enako. Brez izjem tudi za tiste, ki mislijo, da so si z »zaslugami« v preteklosti zagotovili tudi tovrstne »odpustke« .
