Lobisti
»Ej, poslušaj, bratranec tu. Tistega na ministrstvu, ki ureja tiste zadeve, saj veš, katere, ti zelo dobro poznaš. Prosim, stopi do njega in mu reci, da bi jaz ...«.
Poznam veliko ljudi, doma in po svetu. Moj seznam telefonskih številk in e-mailov je zelo obširen. Bi bil lahko lobist?
Majhen narod smo, a velika družina. In prav slednje je precejšen problem. V veliki družini, kjer se interesi posameznikov ves čas konfliktno križajo, je posrednik kaj hitro pribit na križ korupcije. Tudi ko ne gre za lobiranje. Že iz lastne uredniške prakse vem, kako težko je, denimo, lokalnemu dopisniku poročati o kočljivih temah iz soseske, kjer se vsi poznajo. Napišeš kaj kritičnega o tamkajšnji šoli in že je tvoj otrok deležen neljubih posledic. Napišeš kaj kritičnega o županu, o lokalnem direktorju in ...
In v tej "veliki družini" je zdaj veliko razprav o lobistih in "lobistih", o ljudeh, ki transparentno nad - ali pa koruptivno pod - mizo delujejo in posredujejo v prid takšnih ali drugačnih interesov. In so za to plačani ali podkupljeni.
So tudi lobisti, ki lobirajo pozitivno, v dobro vseh. Potem so lobisti, ki z različnimi trkanji na vrata političnih prijateljev povzročajo korupcijsko mreženje. So tudi poklicni lobisti, ki za denar posredujejo v prid svojih klientov ali zanje zbirajo koristne informacije.
Mimogrede, ne pozabimo, da so ime dobili po "lobbyju", hotelski sprejemnici ali recepciji. Dal pa jim ga je osemnajsti predsednik ZDA Grant (predsedoval je dva mandata v letih 1869 - 1877), zmagoviti general v državljanski vojni, ki je zahajal v stari Willardov hotel pri Beli hiši in tam užival v popoldanskem whiskyju in v omami cigare. V takem okolju in razpoloženju je bilo seveda laže priti do predsednika kot po stopnicah Bele hiše. A ker so ga gospodje v poslovnih oblekah in z visokimi cilindri le preveč nadlegovali, je Grant nekega popoldneva poklical lastnika hotela in ga prosil: »Vrzite že te nadležne lobiste ven!« in tako postal krstni boter nadvse aktualnega izraza lobist.
Lobiranju se nobena družba, nobena država ne more izogniti. V ZDA, kjer je samo v Washingtonu na tisoče lobistov in lobističnih agencij, so imeli v devetdesetih letih burne razprave o lobiranju in lobistih, preden so to početje vsaj delno spravili v zakonske okvire. V Bruslju so v zadnjem času tudi veliko storili za to, da bi naredili red na tem področju in postavili okvire za določitev lobističnega poklica in za registracijo lobistov.
Slovenska država - ta "velika družina", ki zdaj išče odgovor na vprašanje, kako urediti lobiranje - pa je tudi sama najemala lobiste. V času njenih prizadevanj za članstvo v Natu in kasneje je bil eden izmed njih tudi ameriški senator Bob Dole. O honorarju lahko samo ugibamo, govorilo pa se je vsaj o desetih tisočakih dolarjev na mesec. Seveda pa - kar zadeva lobiranje za Slovenijo - poznamo iz preteklosti in sedanjosti številne posameznike, ki so si prizadevali za dobro slovenske družbe, ne da bi za to dobili kak honorar. Pa tudi zahtevali ga niso. A ker je lobiranje zadnje čase postalo pojem, ki ga povezujemo s klientelizmom in s korupcijo, je seveda treba sprejeti določene zakone in predpise o lobiranju. No, zakoni bodo sprejeti, lobiranje bo zakoličeno, "lobiranje" pa bo teklo naprej.
