Slovenija, kje so lepote tvoje?
Pri nas doma ne uporabljamo grdih besed. Moti nas, če jih moramo poslušati, tako kot nas moti onesnaževanje okolja ali vandalizem do skupne lastnine. Toda trikrat na leto si vendarle ne moremo kaj, da ne bi tudi mi uporabili takih besed. In to vselej takrat, ko se davkarija »spomni na nas«. Pa ne toliko zato, ker bi odrekali »cesarju, kar je cesarjevega« (no, ta cesar si lasti kot svoje čedalje več našega), pač pa zato, kar nas vedno drugačni in vedno bolj zapleteni birokratski postopki delajo bebce. Zdaj prijavljamo obresti (od glavnic, od katerih imamo tako ali tako le izgubo), drugič prodajo vrednostnih papirjev (za katere smo spoznali, da tudi prinašajo izgubo in zgolj grenijo ter komplicirajo življenje; ga ni čez nogavico, kvečjemu še osnovni bančni fond). Predvsem pa prijavljamo dohodnino, kjer nam poberejo še preostanek do kakih dveh tretjin zaslužka. Kmetje so se v fevdalizmu upirali, ker so jim jemali desetino, nam pa, ne da bi od sramu trenili z očesoma, kapitalisti poberejo kar dve tretjini. Govorim o srednjem sloju, ki so ga že močno obubožali, čeprav kapitalizem dobro ve, da lahko prav ta sloj največ vlaga v napredek. Reveži lahko kaj malega dobijo, v glavnem pa se preživljajo, da sami ne vedo kako, zelo bogati pa ne plačujejo niti tega, kar plačujejo srednji, ker so spravili denar na varno, ga torej umaknili pred davčno preglednostjo.
Prav o tem kaže zapisati še kako besedo. Vsi prihodki srednjega sloja so večkrat zabeleženi in poslani nekam v evidenco, potem pa oblast od ljudi še zahteva, da to dodatno prijavljajo, sicer jim v nasprotnem primeru grozijo drastične kazni. Za kaj gre pri tem, če ne za discipliniranje ljudi, za pritisk ne le finančnega, marveč tudi psihološkega vijaka? Pri tem vlada pri pobiranju davkov posega še po dodatnih, očitno goljufivo pridobljenih evidencah, kakršen je bil popis nepremičnin. Za tega je bilo državljanom nič kolikokrat zagotovljeno, tako sta trdila geodetska služba kot finančno ministrstvo, da pri tem ne gre za orodje davčnih služb. Zato da tudi ni tako pomembno, kako bodo izpolnjene evidenčne liste. Zato se tudi nisem grizel, ko so mi popisali mojih 75 kvadratnih metrov, da je iz tega prišlo kar 200 kvadratnih metrov. A že kmalu mi utegne to še kako zvišati dajatve iz te postavke. Potem pa naj iščem vlado, ki me je tako nalagala in prevarala, a je že ni več, nova pa ne prevzema nobenih odgovornosti prejšnje. Lahko se torej pritožim na tramvaj komando, kot smo včasih temu rekli.
Seveda sem bil takrat, konec leta 1990, med tistimi, ki so na referendumu volili za slovensko samostojnost. Tedaj sem si predstavljal, da bo vladala osnovna poštenost, nadgrajena z moralo, a zdaj kaže, da sem bil hudo naiven. Zanesel sem se, da ni politika, ki bi lahko tako zelo izrabil – nikakor zgolj moje, ampak večinsko dobro voljo. Nedvomno smo si predstavljali, da bo samostojna Slovenija država, ki bo ohranila nekatere socialne vrednote prejšnjega režima. In da bo demokracija zares prinesla vlado, če ne neposredno ljudstva, pa vsaj za ljudstvo in v njegovo dobro. Da bomo dobili kapitalizem, ki je bolj primitiven in surov od mnogih drugih kapitalizmov, ne, za to res nisem glasoval. Da se bomo tako poniževalno prodali evropski profitarski eliti, tudi ne. Da bomo morali plačevati dve vladi in še drage birokratske vezne člene, kjer nenamensko ponikajo velike količine namenskega denarja, tudi ne. Da bomo poleg že toliko v zgodovini izgubljenega ozemlja izgubili še prost dostop do mednarodnih morskih poti in da bodo naši politiki v tem postopku popuščali korak za korakom, pri tem pa lagali, kako dobro je poskrbljeno za pravično mejo, tudi ne. Da bo iz sredstev za modernizacijo policije – ta je ob naraščanju kriminala in neurejenem cestnem prometu potrebna – najprej nabavili vodni top, tudi ne (proti komu se bo obrnil ta curek?). Da bodo naši fantje nosili svojo kožo na prodaj na drugi konec sveta, kjer naj bi branili naftni lobi, tudi ne!
Koliko tega bi bilo še mogoče našteti! Toda kapital se je polastil tudi sredstev javnega obveščanja in lastnim interesom prilagaja informiranje. Časopisom, ki jim ne moreš več verjeti, pada naklada. Televizija je v velikem delu sredstvo množičnega poneumljanja in zlasti z odkritimi ali prikritimi reklamami tudi pranja možganov. Kje je potem mogoče iskati neko središče, iz katerega bi izvirali zanesljiva analiza razmer, načrti za boljšo in pravičnejšo prihodnost ter spodbuda ljudem za takšno ravnanje? Ali v šolstvu, s katerim ni zadovoljen nihče, ne šolarji in ne študentje, ne starši in tudi ne ustanove, ki bi jih morali mladi kadri neprestano pomlajevati in modernizirati? Ali morda pravo, kjer bi morali naposled najti pravico in zadoščenje, potem ko že vse drugo odpove? Ali v zdravstvu, ki zaradi nepotrebnega cepljenja in predragih zdravil tudi izgublja zaupanje ljudi?
Odkod naposled tak kaos, za katerega je jasno, da je tudi pri nas le košček svetovne napačne ali nikakršne urejenosti? Kako naj bi majhna Slovenija kaj vplivala na dogajanje v svetovnih razsežnostih? Še posebej, če je dejanska oblast v rokah tistih, ki iz take neurejenosti kujejo dobičke, ob katerih se nam, povprečnim davkoplačevalcem, lahko kar zvrti. Ker nas večina ne zna računati več kot z eno plačo, z eno pokojnino. Seveda pa vemo, da znajo nekateri računati z milijoni in milijardami; pravzaprav vemo, da tega ne počnejo, ker si črte pod računi in jasnega rezultata sploh ne želijo.
Kam vse to vodi in kje se bo končalo? Smo že na dnu krize in smo že na oni strani poti navzgor? Bomo starejši to še doživeli? – Vsekakor bomo veseli že tega, če se bodo prikazali vsaj nekateri znaki, ki bi kazali, da ljudje socialnega zatiranja in neenakosti ne sprejemajo več pasivno.
