Kam na izlet?

Prosti čas | mar. '10

Poglej lepi Oglej!

Oglej nam ni blizu le po pičli daljavi, temveč tudi po svoji vlogi v slovenski zgodovini. Prešeren pošlje Črtomira po krstu pri Savici v Akvilejo za mašnika in misionarja. S 73 metrov visokega zvonika oglejske cerkve pa pogled seže čez Sočo in Kras vse do Nanosa.

Na tem prostoru so bili cerkveni gospodje iz Ogleja - hkrati s cesarjevim blagoslovom - tudi posvetni oblastniki in seveda zemljiški gospodje dobršnega dela slovenske zemlje.

Oglej, ki je v Rimskem cesarstvu (sredi 4. stoletja) po številu prebivalcev veljal za deveto mesto, je danes vas, nesorazmerno večja pa je njegova preteklost, saj se kraj lahko pohvali, da obstaja in traja že polnih 2187 let.

Med hišami in vrtovi se na vsakem koraku kaže kaj rimskega - zidovi, stebri na nekdanjem forumu (130 x 70 m), nagrobniki in grobovi, mavzoleji - veliki in majhni, tlaki in robniki, mozaiki, stopnice amfiteatra, pristaniška nabrežja s kamnitimi privezi itn. Tudi muzej je  in v sicer majhni stavbi je velik zaklad!

Krog in krog vasi so vzorno obdelana polja, pod katerimi so konec predprejšnjega stoletja izgrebli tako rekoč neizmerno arheološko bero; uporabne vsakdanjosti iz kamna, stekla in gline ter umetniško dognane dragocenosti iz marmorja, alabastra, jantarja, srebra in zlata.

Med vsemi omenjenimi rimskimi ostanki najbolj preseneti nekdanje pristanišče. Od cerkve drži na sever pešpot, imenovana Sveta cesta. Ob njej se pretaka ozka, a za preskok vendarle preširoka voda. Tu je bil nekdaj 50 metrov širok kanal, po katerem so lahko ladje od pet kilometrov oddaljenega morja priplule prav pred prodajalne in delavnice oglejskih trgovcev in obrtnikov.

Marmornata lepotica Livija

Rimljani so ustanovili Oglej leta 181 pred našim štetjem in v mladem naselju najprej naselili tri tisoč vojakov, v civilno naselje pa se je kraj prelevil šele pod Avgustom, ki ga je konec leta 27 pred našim štetjem razglasil za prestolnico province. Arheološki muzej v Ogleju je ravno toliko velik in hkrati majhen, da je pregleden, da vas ne utrudi s preštevilnimi eksponati. Med množico umetelno obdelanih kamnov, spremenjenih v portrete in reliefne zgodbe, so posebej zanimive različne drobnarije. Denimo nagrobniki, na katerih so vklesane podobe različnih poklicev in obrti. Za gospe je mikavna zbirka kozmetičnih pripomočkov in med marmornatimi podobami svetleče bel in redek portret Livije Druzile, lepe in vsestransko vplivne tretje žene cesarja Avgusta. Oglejski muzej rimskih starin uvrščajo v Italiji na tretje mesto - takoj za vatikansko in neapeljsko zbirko. Ker je muzej državen, je vstop za upokojence nad 65. letom brezplačen.

Že v sedmem desetletju po našem štetju v Ogleju prevladujejo kristjani, ki jim načeluje sv. Mohor, ki naj bi ga sam sveti Peter iz Rima poslal sem škofovat. Umrl je kot mučenec, podlegel je pikom škorpijonov.

Dioklecijan je razglasil mesto za glavno oporišče rimske obrambe proti barbarom in med Ptujem in Oglejem vpeljal obveščanje s kresovi. Leta 452 je Atila kljub temu povsem uničil Oglej. Obnovili so ga, vendar pa nekdanjega obsega in veljave ni dosegel nikoli več. V 6. stoletju je sicer postal sedež patriarhov, a je bil kraj takrat že tako majhen, nepomemben in nezaščiten, da so patriarhi stolovali v Vidmu ali Čedadu.

Leta 1031 so po večletni gradnji na ostankih zgodnjekrščanskega  svetišča posvetili novo cerkev. Cesarji in papeži skušajo pomagati patriarhom, da bi kljubovali beneškim dožem. Vendar Benečani leta 1420 zasedejo Oglej in izničijo ugled in vpliv patriarhov.

Nič se ne spremeni, ko Oglej zasede Napoleon in za njim Avstrijci, ki ostanejo gospodarji mesta vse do drugega leta prve svetovne vojne (1915), ko kraj zasedejo Italijani. Ti ga sicer ne morejo oživiti, a začno mu pripisovati nekdanji pomen, seveda vse v znamenju osvajalne vojne za ozemlje, ki so ga nekoč obvladovali rimski cesarji in patriarhi na vrhu svoje moči.

Vse je minilo, vse je prešlo in vse zatonilo, le veličastna Mohorjeva cerkev stoji. Velika je, mogočna in nadvse slovesna - dolga 66, široka 30 in visoka 23 metrov. Pod svojo streho lahko sprejme najmanj deset tisoč vernikov. Zgradba je romanska, a s kasnejšimi gotskimi posegi.

Mozaik je odprta knjiga

Ko vstopimo v cerkev, hodimo po steklenem podu, pod katerim se meter nižje blesti povsem ohranjen talni mozaik (37 x 20 m), ki je eden najlepših na svetu. Mozaik je nastal že v davnem 4. stoletju v cerkvi, ki jo je zbrisal čas. Ko so gradili zdajšnjo cerkev, so naredili marmornat tlak, ne da bi vedeli, da je pod dober meter debelo plastjo zemlje in peska star mozaični tlak, ki so ga šele leta 1909 odkrili in odkopali dunajski arheologi.

Mozaik je kakor odprta knjiga. Zanimive so simbolične podobe različnih živali; denimo boj petelina in želve (krščanstva s poganstvom). Izstopa podoba Dobrega pastirja (misionarja), ki v rokah ne drži palice, pač pa glasbilo, s katerim kliče čredo v naročje nove vere (s pesmijo in ne s silo). Mozaik obiskovalcu posrka vso pozornost, tako da mu je potem ostane komaj kaj za glavni oltar in kupolo, za relikvije, slike in kipe, za kripto in freske, za cesarjeve orgle ter okinčane grobove svetnikov, velikašev in patriarhov.

Zvonik, postavljen pred 975 leti, še stoji, čeprav ga je potres leta 1976 resno zamajal; tudi strele so ga neusmiljeno zadevale, pa tudi tla pod njim so postala premehka za tolikšno težo, tako da zadnja leta izletnikom ne dovolijo več, da bi po 153 stopnicah plezali na njegov vrh, saj naj bi se  nagnil za 90 centimetrov.

V Oglej se peljemo z avtom po treh poteh. Prva drži po Vipavski dolini mimo Vrtojbe do Vileša/Vilesse, kjer zapeljemo na navadno cesto ter se skozi Rudo in Villo Vicentino zapeljemo do Ogleja. Druga smer se drži avtoceste po Sežani do priključka Redipuglia, kjer zavijemo dol in se peljemo mimo letališča Ronke in čez Sočo proti Ogleju. Tretja smer pa nas prav tako vodi mimo Sežane, a potem po avtocesti do Tržiča/Monfalcone, ko sredi mesta zavijemo proti Gradežu/Grado in od tam po nasipu čez laguno do Ogleja. Vse poti so približno enako dolge, vse so tudi na avtokarti Slovenije.

Zadnja smer je seveda najbolj zanimiva, saj spotoma prečkamo ustje Soče in obiščemo Gradež. Kraj se imenuje po latinskem gradusu, kar je stopnica - ob morju. Naselje so ustanovili ubežniki, saj barbarske konjenice po blatnih plitvinah niso mogle do njih.

Če je Oglej danes vas, pa je Gradež pravo mesto, ki ima dobrih deset tisoč prebivalcev. Kraj je ribiško in trgovsko živ, italijansko glasen in turistično uspešen.

Skrbno negujejo ne le plaže in parke, temveč tudi staro mestno jedro. V njem slovi cerkev sv. Eufemije iz 6. stoletja; med drugim jo krasi 700 kvadratnih metrov talnega mozaika in menda najlepša prižnica na svetu; sedemsto let ji je, visoka je in sloka, ima kupolico in mavrske oboke.

1.Nekdanji rimski forum v Ogleju

2..Detalj mozaika v Mohorjevi cerkvi: Jona se reši iz morske pošasti

3.To je ostalo od nekoč domala velemestnega Ogleja

4.V oglejskem muzeju: marmorna podoba lepe Livie

5.Mozaična "preproga" v oglejski baziliki

6. Gradež iz zraka: pribežališče med morjem in laguno

7.Najlepša prižnica na svetu - v gradeški cerkvi sv. Eufemije