Vaš svetovalec mag. Janez Tekavc

Dobro je vedeti | mar. '10

Denacionalizirano premoženje

Bralka je v imenu pokojnih staršev ter bratov in sestra več let vodila postopek denacionalizacije. Pred kakim letom so bili končani vsi postopki, zdaj pa ji bratje in sestre nočejo povrniti stroškov in ji dati nagrade za zastopanje. Bralka je pričakovala, da bo dobila večji delež denacionaliziranega premoženja, saj brez njene prizadevnosti zahtevek verjetno ne bi bil niti vložen.

Bralka je bila sicer pooblaščenka bratov in sestra, v resnici pa je bila skrbnica premoženja, ki je bilo predmet denacionalizacije. S pooblastitvijo je prevzela obveznost, da bo za vse skupaj opravila določena dejanja, se pravi, da jih bo zastopala v postopku. Z imenovanjem za skrbnico za posebne primere pa je v resnici dobila pooblastilo, da lahko vodi postopke v imenu pokojnih staršev.

Pooblastitev sama po sebi bralki ni prinesla posebnih pravic, pač pa večinoma le veliko dolžnosti. Bralka je bila namreč dolžna ravnati skrbno ter pri tem upoštevati tudi navodila drugih upravičencev. O delu je morala obveščati druge ter jim poročati o postopku denacionalizacije. Po koncu postopka pa stvar, ki jo je pridobila, ni postala njena stvar, pač pa je to zapuščina po pokojnih starših.

Bralka zaradi svojega dela tako ni pridobila posebnega upravičenja do denacionaliziranega premoženja, temveč le pravico do povračila stroškov, ki so bili potrebni za izvedbo postopka. Kar pa zadeva nagrado, velja, da mora biti ta praviloma vnaprej dogovorjena. Če nagrada ni dogovorjena, jo sodišče sicer lahko določi, vendar pa bo v konkretnem primeru tudi s tem težava, saj je bil postopek formalno voden v imenu pokojnih staršev, ki so bili denacionalizacijski upravičenci, bratje in sestre pa sicer imajo od tega nedvomno korist, niso pa dejansko stranke v postopku.

Bralka kljub svojemu prizadevanju ni upravičena do denacionaliziranega premoženja ali do večjega deleža kot drugi bratje in sestre. Denacionalizirano premoženje je zapuščina po pokojnih starših, ki se bo razdelila med vse bralkine brate in sestre po pravilih, ki veljajo za dedovanje, in ne glede na to, kdo je dosegel, da je bilo premoženje denacionalizirano.

Darilo staršev

Bralka je pred štiridesetimi leti dobila od staršev starejšo, dokaj slabo vzdrževano kmetijo, njena sestra pa več parcel. Zanima jo, kako bo z dedovanjem in ali se to darilo, ki ji je bilo dano pred štiridesetimi leti, res šteje tako, da ni več upravičena do dedovanja.

Bralka je upravičena do dedovanja po pokojnih starših, to je do deleža pri hiši, v kateri sta živela starša in je bila v njuni lasti. Ker starša oporoke nista naredila, bosta bralka in njena sestra povabljeni k dedovanju hiše, v kateri sta živela starša. Pri tem pa lahko bodisi naša bralka bodisi njena sestra zahteva, da se v zapuščino vštejejo tudi darila (kmetija, zazidljive parcele), ki sta jih starša dala pred svojo smrtjo. Vštevanje je dopustno, če je nepremičnina – hiša, v kateri sta živela starša, v primerjavi z danimi darili vredna manj in bi lahko bila katera od njiju prikrajšana  pri svojem nujnem deležu.

Pri darilu se upošteva stanje v času, v katerem je bilo darilo dano, in cene, ki veljajo zdaj. Cenilec, če bo imenovan, bo tako ugotavljal, kakšno je bilo stanje kmetije pred štiridesetimi leti, ko je bralka dobila kmetijo v dar, ugotavljal pa bo tudi bo, koliko bi bila vredna danes. Bralkine skrbi, da se ne bi upoštevalo, da je v štiridesetih letih kmetijo temeljito obnovila in vanjo veliko vložila, so tako odveč. Res pa je, da bo morala v morebitnem postopku dokazati, v kakšnem stanju je bila kmetija pred štiridesetimi leti, ko jo je prevzela.

Skupna oporoka?

Bralec bi rad skupaj z ženo naredil oporoko. Zanima ga, ali mora vsak od njiju narediti svojo oporoko ali pa lahko naredita skupno oporoko.

Oporoka je veljavna, če vsak naredi svojo oporoko. Oporočitelj namreč lahko oporoko kadarkoli spremeni ali prekliče, tako da je smiselno, da bralec in njegova žena naredita vsak svojo oporoko.

Oporoko lahko vsak naredi sam tako, da jo v celoti napiše na roko, navede datum in jo podpiše. Oporoka je lahko tudi natipkana, vendar jo morata v tem primeru skupaj z oporočiteljem podpisati tudi dve priči. Oporoko pa lahko sestavi tudi notar ali odvetnik, pri čemer oporoko podpišejo oporočitelj in dve priči.

Pri oporoki je ponavadi bistveno, da je hranjena tako, da jo tisti, ki jo hrani, v pravem času posreduje sodišču. Hrambo je tako smiselno zaupati notarju, odvetniku ali osebi, ki ji oporočitelj res zaupa in za katero ve, da bo oporoko posredovala sodišču. Morda včasih tudi ni napak, da oporočitelj naredi več izvodov z enako vsebino in jih zaupa v hrambo različnim osebam.