Naš pogovor: ljubljanski nadškof in metropolit

Naš pogovor: ljubljanski nadškof in metropolit

Zgodbe | mar. '10

Za pravičnost, strpnost in medsebojno spoštovanje

Novi ljubljanski nadškof dr. Anton Stres je že vrsto let navzoč v slovenskem javnem življenju. Zanj je značilno, da je zagovornik dialoga pri urejanju vprašanj v odnosih med Cerkvijo in državo. Posebno pozornost namenja moralnim vprašanjem in poudarja, da je položaj Cerkve v največji meri odvisen od ravnanja cerkvenih predstavnikov in vernikov. Menimo, da so njegovi pogledi na družbene razmere še posebej zanimivi v času, ko skušamo poiskati odgovore na številna vprašanja, ki ne zadevajo zgolj Cerkve, temveč celotno skupnost.

Kako ocenjujete pravni in dejanski položaj Katoliške cerkve v Republiki Sloveniji? Ali so izpolnjeni dogovori z Vatikanom?

Tako imenovani »Vatikanski sporazum« ni bil sklenjen z državo Vatikan, temveč s Svetim sedežem. Država Vatikan je majhna državica v mestu Rim, kjer ima svoje osrednje ustanove tudi tako imenovani Sveti sedež ali Apostolski sedež, ki predstavlja vodstvo Katoliške cerkve. Prav Katoliška cerkev je v svetu edina verska skupnost, ki ima zaradi svoje zgodovinske vloge in položaja priznan tudi položaj mednarodnega pravnega subjekta. Zato lahko države podobno kot z drugimi državami sklepajo s Svetim sedežem tudi državniške sporazume. Mednarodni sporazum med Slovenijo in Svetim sedežem ureja pravna vprašanja in je bil napisan tako, da je praktično zgolj utrdil prakso, ki je bila v naši državi že uveljavljena v odnosih s Cerkvijo. S tega stališča lahko rečemo, da so določila sporazuma že uresničena. Eno pomembnih določil je ločitev Cerkve in države, ki pa jo prav ta sporazum opredeljuje kot neodvisnost in samostojnost obeh subjektov na področju njunega posebnega poslanstva. Beseda »ločitev« ima včasih prizvok, da gre za sprta partnerja, ločitev ponavadi tudi ni prijazna, zato raje govorim o »neodvisnosti in samostojnosti«, kar pa ima enako vsebino kot »ločitev«. Ne prvo ne drugo pa ne izključuje sodelovanja in prav za to nam gre.

Ali Katoliška cerkev vztraja pri vključitvi verskega pouka v javno šolo?

Javna šola je prostor, ki je namenjen otrokom iz različnih družin. Med njimi je tudi veliko vernih. Po vseh mednarodno uveljavljenih standardih imajo starši pravico, da svojim otrokom tudi v javni šoli zagotovijo izobraževanje in vzgojo v skladu z lastnim verskim ali drugim prepričanjem. V tem primeru gre torej za človekovo pravico, ki jo v Evropi upoštevajo vse države – tako, da omogočijo verouk v šoli, izjemi sta le Francija in Slovenija. Zavzemamo se za to, da bi otroci v šoli imeli zagotovljen prostor in čas, v katerem bi lahko potekal tudi konfesionalni verski pouk. Večina držav to pravico otrok in staršev uresničuje tako, da je verouk preprosto vključila v urnik šole, pri čemer pa to ni šolski predmet v vsakdanjem pomenu, pač pa je verski skupnosti dana možnost, da poskrbi za pouk otrok, ki si to želijo. Za tem poukom ne stoji šolsko ministrstvo, ampak ga šole omogočajo, da starši laže uresničijo svojo pravico do vzgoje otrok.

Zakaj je uplahnilo zanimanje mladih za verska in posledično za moralna in etična vprašanja?

Nisem prepričan, da je uplahnilo zanimanje za vero in vrednote. S temi vprašanji se ukvarja vsak človek. Nekaj drugega pa je, kakšne odgovore kdo poišče na ta vprašanja. Ti so lahko krščanski ali pa ne. Tudi tisti človek, ki meni, da Boga ni, si je s tem že poiskal odgovor na vprašanje o božjem obstoju. Podobno na moralnem področju nekdo, ki ne priznava nobenih vrednot in norm ter zagovarja čisto samovoljo v ravnanju, s tem že odgovarja na vprašanje: »Kako ravnati?« Zato sem prepričan, da si tudi mladi zastavljajo ta vprašanja, pa tudi o smislu življenja in čemu naj živijo. Če si poiščejo odgovore, ki so drugačni od tistih, ki so širše sprejeti, je to zato, ker jim tega nihče ni posredoval, saj se starši pogosto ne pogovarjajo z mladimi o teh stvareh, jih torej puščajo na cedilu, kot pravimo, pa tudi šola ne daje možnosti, da bi si poiskali odgovore na ta vprašanja. Zato je tako pomembno, da mladim ponudimo možnost, da se z življenjskimi vprašanji soočijo globlje, saj je od tega odvisno, kakšni ljudje bodo postali.

Za Katoliško cerkev je tako kot za vsako skupnost bistvenega pomena gmotni položaj je ta po vašem mnenju ustrezen?

Katoliška cerkev v Sloveniji v veliki meri »živi« od darov vernikov. Ocenjujemo, da z darovi krijemo kakih 80 odstotkov stroškov za dejavnosti in vzdrževanje prostorov. Naši verniki so velikodušni, razumejo potrebe Cerkve in zato radi priskočijo na pomoč. Le 10 odstotkov potrebnih sredstev dobimo iz lastne gospodarske dejavnosti, v določenih primerih pa z različnimi subvencijami priskoči na pomoč tudi država.

Zakaj je za vprašanje vračanja premoženja za Cerkev tako pomembno?

Vračanje premoženja, ki še vedno ni dokončano, je pomembno zato, ker je to najprej zadeva pravičnosti. Če je bilo nekomu kaj po krivici odvzeto, je prav, da mu to vrnemo. Katoliška cerkev niso zgolj škofje in duhovniki, ampak je sestavljena iz vseh svojih vernikov. Premoženje torej država vrača njim, vernikom. V lasti Cerkve je na primer blizu 2600 cerkva v Sloveniji, v veliki meri so to tudi kulturni spomeniki, ki jih je treba vzdrževati. Država tu in tam primakne do 20 odstotkov, v izjemnih primerih do 50 odstotkov sredstev za obnovo kulturnih spomenikov. Cerkev tako ohranja tudi pomembno vlogo varuha nacionalne kulturne dediščine. Če država ne bi vračala premoženja, ki ga je Cerkev v preteklosti pridobila kot materialno osnovo za vzdrževanje stavb in dejavnosti, bi bila lahko ogrožena ustrezna skrb za sakralne kulturne spomenike.

Ali je spravna maša v Kočevskem Rogu - ob udeležbi in jasni opredelitvi takratnega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja in predsednika Milana Kučana - dovolj trdna podlaga za ustvarjanje pogojev za spravo?

Eno samo spravno srečanje, ki mu, žal, ni sledilo nobeno drugo na tej ravni, ne more biti zadostna podlaga za spravo. Sožitje med ljudmi različnih nazorov mora temeljiti na načelu pravičnosti, strpnosti in medsebojnega spoštovanja. To je tisto, kar je treba tako rekoč vsak dan uveljavljati med nami. V Sloveniji sicer veliko govorimo o strpnosti, žal pa pogosto strpnosti ni. Zato je za spravo in sožitje potrebna predvsem visoka moralna zavest o dostojanstvu slehernega človeka, da ga je treba spoštovati. Če bo ta zavest med vsemi državljani močna, bo sožitje med nami možno.

Kako ocenjujete različno ravnanje vodstva Cerkve v mariborski in ljubljanski škofiji v času druge svetovne vojne?

Druga svetovna vojna je pustila v Sloveniji strahotno opustošenje. Najprej zaradi okupacije tujih sil, na nekaterih območjih pa tudi zaradi načrta uničenja Slovencev kot takih. K temu se je pridružilo še hotenje komunistične partije, da izpelje revolucijo. Vse to je izredno globoko prizadelo ljudi, ki niso vedeli, kako bi ravnali v tako zapletenih okoliščinah. Vodstvi mariborske in ljubljanske škofiji sta bili soočeni z dvema različnima pristopoma okupacijskih oblasti. V mariborski škofiji so vse duhovnike izselili, njihova mesta pa so zasedli nemški duhovniki. To so bili predvsem duhovniki iz sosednje Avstrije, ki so raje prišli delovat k nam, kot pa da bi jih mobilizirali v nemško vojsko. Mariborski škof je bil praktično v hišnem priporu in ni imel nobene možnosti, da bi kakorkoli vplival na dogajanje. V Ljubljanski pokrajini so bili okupatorji Italijani, ki so imeli drugačno, vsaj na videz blažjo politiko do prebivalstva in tudi do Cerkve, škof pa je dejansko ostal edina od predvojnih avtoritet, ki je obdržal glas v javnosti. Po začetku revolucije in po likvidacijah, ki so jih storili komunistični aktivisti, so se začeli ljudje spontano braniti pred domačimi napadalci, kar je potem sprožilo dogodke, ki jih poznamo. Dokler pa dogajanje med drugo svetovno vojno ne bo pravilno in pošteno ovrednoteno, dokler ne bo priznana vsa resnica, tudi sprava ne bo možna.

Katera so najpomembnejša družbena vprašanja, na katera želite opozoriti?

Glavni problem v slovenski družbi je v tem trenutku šibka moralna zavest naših državljanov. Bistvenega pomena je tudi, da se Slovenci na podlagi celovite zgodovinske resnice spravimo med seboj in skupaj usmerimo v prihodnost, ne pa da se znova in znova prepiramo o preteklosti.

O čem se pogovarjate s sokrajani in vrstniki, ko pridete v domače okolje?

O, doma se seveda pogovarjamo o prijaznejših temah, o družinskih zadevah. Ljudje smo v naših vsakdanjih odnosih ponavadi dovolj pametni in se zavedamo, da so medsebojno sožitje, prijateljstvo, dobri odnosi med sosedi v vasi tisto najpomembnejše. Zato se je na vasi, v župniji ali občini velikokrat tudi laže dogovoriti za skupne naloge in cilje, kot doseči dogovor med predstavniki »visoke« politike.

Ludvik Škoberne, Fotografije: Brane Bombač

 

Nadškof msgr. dr. Anton Stres se je rodil 15. decembra 1942 na Donački gori, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. Srednješolsko izobrazbo si je pridobil na interdijecezanski šoli v Zagrebu, leta 1960 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov. Študij teologije je vpisal leta 1963 na Teološki fakulteti v Ljubljani in od leta 1966 na Katoliškem inštitutu v Parizu. Oktobra 1974 je doktoriral na Teološki fakulteti v Ljubljani s temo o »razvoju marksističnega razumevanja religije«, zatem pa je doktorsko tezo o pojmovanju svobode pri Heglu in Marxu ubranil tudi na Katoliškem inštitutu v Parizu.

Na Teološki fakulteti v Ljubljani je bil najprej asistent, zatem visokošolski učitelj in docent, od leta 1990 redni profesor, zatem tudi prodekan in v letih 1999 in 2000 njen dekan.

Med pomembnimi nalogami, ki jih je opravljal, je bilo tudi vodenje komisije Slovenske škofovske konference za ureditev odnosov z državo.

Škofovsko posvečenje je prejel leta 2000 v Mariboru, aprila 2006 je prevzel dolžnosti škofa v novoustanovljeni škofiji Celje, za nadškofa-pomočnika mariborske nadškofije ga je papež Benedikt XVI. imenoval januarja 2009, novembra istega leta pa za 35. ordinarija ljubljanske nadškofije. Od januarja 2010 je dr. Anton Stres predsednik Slovenske škofovske konference.

 


Drage sestre in dragi bratje!

Velikonočni dogodek Jezusovega vstajenja je osrednja in edinstvena vsebina naše krščanske vere. Samo zato, ker je Jezus vstal od mrtvih in so ga njegovi učenci po težkih dvomih in prestrašenosti velikega petka večkrat doživeli kot tistega, ki živi, so našli izgubljeno vero, zbrali pogum in začeli to sporočilo oznanjati ter, končno, za to resnico tudi umirati.

Ob velikonočnem sporočilu se marsikdo lahko sprašuje: ali je to mogoče? Pa vendar nam vstajenjsko upanje ni tuje. Vsakokrat ko verjamemo, da bo zadnjo besedo imela resnica in ne laž, pravičnost in ne krivica, verjamemo v vstajenje: verjamemo v dokončno zmago dobrega nad zlim in življenja nad smrtjo. To upanje dobi v veri v Jezusovo vstajenje svojo najvišjo potrditev.

Čas, v katerem živimo, marsikoga navdaja s skrbjo in negotovostjo. Mnogi se tudi sprašujejo, kaj je sploh še res in prav in kaj ni. Ali je spričo številnih nasprotnih primerov, o katerih nam poročajo od vsepovsod, še vredno pristajati na tradicionalne krščanske in občečloveške vrednote poštenja, pravičnosti, zvestobe, družinskega življenja, resnicoljubnosti, solidarnosti, nesebičnosti in dejavne ljubezni?

V ta čas skrbi in dvomov prihaja praznik Velike noči. Vsem vernim in vsem ljudem dobre volje, ki vam ni vseeno, kam gremo, želim, da bi nas tudi letošnje velikonočno praznovanje utrdilo v naši pripadnosti tistim temeljnim vrednotam, ki so nas ohranile do današnjega dne. Prestrašenim apostolom je velikonočno doživetje vstalega Gospoda vrnilo pogum in vero v zmago Božjega kraljestva pravičnosti in ljubezni. Zato želim še posebej tistim, ki doživljate življenjske preizkušnje, globoko velikonočno tolažbo in povrnjeno zaupanje v smisel poštenega in pogumnega življenja. Želim vam blagoslovljene in vedre velikonočne praznike.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media