Naše legende: Jani Kenda

Zgodbe | mar. '10

Glasbeni urednik Jani Kenda je tja do mature na jeseniški gimnaziji svojo mladost preživljal na Bledu. Kendovi so živeli v romantični vili Lastovka, postavljeni na skali tik ob jezeru, ob blejskem predoru na cesti, ki pelje v Bohinj. »Ne, Blejec pa nisem. Mati me je povila v ljubljanski porodnišnici. Pravi, avtohtoni Blejci so seveda rojeni na Bledu.«

Jani Kenda že skoraj štiri desetletja tlačani programski glasbeni grofici Radia Slovenija. Dobro pozna ustroj, moč in odmevnost elektronskega medija. Zato ga vprašam, ali bo Radio Slovenija preživel konkurenco pridobitniških radijskih postaj? Ga bo morda spodkopal internet?

»Bo, bo preživel, le v korak s časom bo treba stopiti. Za začetek bomo morali dvigniti jezikovno kulturo, nujna je večja dinamika programskih vsebin, vse preveč je nepotrebnega čvekanja in spakovanja ... Prav boli me, ko poslušam kako zdajšnji govorci mrcvarijo slovenski jezik. Skrb za zborno izreko materinščine je pristala na dnu. Tudi v pišočih medijih. Groza! Kje so lektorji, pa radijski fonetiki, ki bi morali prvi povzdigniti svoj glas, pa ga ne? Pri vladi RS je bil ustanovljen urad za jezik, ki bi se moral prav tako oglasiti v bran zbornemu jeziku v javni rabi, pa ga ne povzdigne. Pa saj bi brez te naše ljube slovenščine kot narod že zdavnaj izginili z zemeljskega obličja!« (Premierovo »so whatanje« v javnosti pa je prava klofuta Primožu Trubarju in vsem, ki jim je mar za klen slovenski jezik - op. pis.).

Je premalo glasbe, ki nam jo v naše domove, vse bolj tudi v avtomobile prinaša radio? »Vsekakor bi bilo nujno poskrbeti za drugačno razmerje med govorom in glasbo, seveda v prid glasbe. Tudi na tem področju kakovost šepa. Še posebej v zabavni glasbi je prava groza. Poznam slovenskega pisca besedil, ki pravi, da se laže izraža v angleščini. Ko pa sem pobliže pogledal njegov umotvor, mi je bilo jasno, da človek ne zna ne angleško ne slovensko. Radijske postaje bi morale po zakonu predvajati vsaj 40 odstotkov domačih melodij. Saj jih, toda v nočnih urah, ko je poslušanost majhna. Je pa res, da so se stvari pred dvajsetimi ali več leti dogajale zgolj na Radiu Ljubljana, zdaj pa spričo poplave lokalcev in stotin majhnih studiev ta produkcija nastaja brez vsakršnih kakovostnih meril.«

Kako nam na festival Evrovizije uspe poslati melodije in pevce, ki so že vnaprej obsojeni na neuspeh? »To je tudi zame uganka. Še v Jugoslaviji sem bil v najrazličnejših festivalskih odborih od Štipa do Ljubljane. Na natečajih smo izbirali najboljše, kar je bilo pač ponujeno! No, med dvema takima izboroma pa je tem avtorjem uspelo napraviti veliko boljše, lepše, bolj spevne, ušesom bolj všečne melodije. Nikakor pa nam ni uspelo na Evrovizijo poslati najboljšega. Še takrat ne, ko je ta festival že postal cirkus, zdaj pa še to ni več.«

Jani Kenda se rad spominja časov, ko se je s sodelavci dobro razumel, bili so pravi prijatelji. »Zdaj pa vozi vsak po svojem tiru. Krive so seveda spremembe v organizaciji dela. Tam nekje od leta 1995 gre vse skupaj le še na slabše. Ne vem, zakaj je bilo treba ob prehodu v novi politični in gospodarski sistem uničiti tudi medčloveške odnose, ki so bili eno izmed zagotovil za dobro delo. Vsaj na Radiu Slovenija.«

Jani je napisal tudi nekaj besedil, med drugimi za vižo Spomin ansambla Srce, pa za melodijo Nora ansambla Make up. Rad smuča in igra tenis. Najstniška leta ob blejskem jezeru pa so ga pripeljala tudi v veslaški klub, ki domuje v Zaki. Veslači znamenitega blejskega osmerca so Janija posadili za krmilo in z njim vred je blejski osmerec dvakrat osvojil jugoslovansko prvenstvo, na evropskem prvenstvu na Danskem pa je bil četrti.

O glasbi je pisal in še piše za kar nekaj slovenskih revij in časnikov. Počasi že razmišlja o odhodu v pokoj, a obenem že ve, da bo na radiu tudi kot upokojenec še vedno z veseljem pomagal mlajšim kolegom. Vesel je dveh vnučkov, ponosen na hčerko dr. Tino, hudomušen nasmeh pa se mu je prikradel na lica, ko mi je povedal, da je bil kar petkrat srečno neporočen.