Zaščitni znak Murske Sobote

Zgodbe | mar. '10

O Evgenu Titanu ni lahko pisati. Spričo množice pomembnih dejstev te mimogrede pogoltne vrtinec spominov, idej, podatkov, načrtov, uspehov, sogovornik pa se suvereno sprehaja med njimi in rdeča nit, ki vse to povezuje, se nikoli ne prekine. Evgen Titan je karizmatična osebnost, ki živi za to svojo »veliko vas Soboto«, je njena neuničljiva ikona.

Moje prvo srečanje s profesorjem Titanom sega v september leta 1956, v vročično obdobje revolucije na Madžarskem, ko je na mejah naše skupne države rožljalo orožje in so reke beguncev napolnile tudi prekmursko pokrajino. Kot dijaka nižje gimnazije me je kot profesor, kasneje pa kot trener in mentor uvajal v skrivnosti različnih športov.

»Zaščitni znak« Murske Sobote je 27. januarja dopolnil enainosemdeset let. Pred 17 leti se je upokojil kot pedagoški svetnik, a v pokoju ne uživa, ampak dela, pravi. S kolesom, že neštetokrat predelanim za njegove konjičke, ga dan za dnem srečujemo na soboških ulicah. Za trenutek se ustavi in z »Zdravo, pajdaš! Kak si kaj?«, nagovori znance in prijatelje, ki jih ni malo.

Že v gimnaziji je imel vodilno vlogo kot tekmovalec in inštruktor različnih športov. Želel je študirati medicino, starši bi ga radi videli kot »gospoda«, duhovnika, a je naposled prevladala tretja možnost. Brat Feri je bil odličen telovadec, ki pa je pri triindvajsetih letih med zahtevno vajo padel z orodja in si zlomil vrat. To je bilo odločilno za Evgenovo življenjsko odločitev: izbral je študij telesne vzgoje.

DIF, edina športna fakulteta v Jugoslaviji je bila v Beogradu, kandidatov veliko, sprejemni izpiti pa strogi: preizkus iz 18 športnih panog, pisni del in zdravniški pregled. Med 400 kandidati iz Jugoslavije, Bolgarije in Albanije se mu je uspelo prebiti do vpisa. Študij mu zaradi vztrajnosti, telesnih dispozicij in nadarjenosti, ni delal težav, dobival je skromno štipendijo, preživljal pa se je z raztovarjanjem vagonov, nošenjem kovčkov z železniške postaje, s kidanjem snega, skratka, poprijel je za vsako delo. Leta 1953 je diplomiral, se vrnil v rodno Prekmurje in se zaposlil na gimnaziji v Murski Soboti.

Strma športna pot

Ustanovil je šolsko športno društvo Enotnost - prvo v Jugoslaviji. Kar 30 športnih panog je gojil - nekatere (hokej na travi, tenis, badminton) je v Prekmurju  uvajal prvi in je zaradi tega imel kar nekaj sitnosti z oblastmi, saj so mu očitali fanatizem, prozahodno usmerjenost, pa tudi »pomehkuženje mladine z buržoaznimi športi.«

Na vrhu svoje športne poti je igral nogomet pri Muri, hokej na travi za klube v Srbiji in za reprezentanco Slovenije ter Jugoslavije (aktiven igralec je bil do 56. leta starosti). Ustanovil je romski nogometni klub Pušča, izkazal se je tudi kot projektant številnih športnih objektov in naprav od Hodoša do Cankove, Lendave in obronkov Slovenskih goric, pa še v Porabje je veter zanesel seme njegovih zamisli in pobud.

Poleg tega je utemeljil pomursko-slovenjegoriško transverzalo, se udeležil 17 brigadirskih akcij in enajstkrat postal udarnik, poučeval je športno vzgojo na vseh soboških srednjih šolah, pet let pa je bil ravnatelj mariborske izpostave SŠTV v Murski Soboti. Kot prevajalec, komentator in sodnik se je udeležil treh olimpijskih iger: Rim 1960, München 1972 in Cortina d Ampezzo 1956.

Likovna in literarna pot

Evgen Titan se ni ukvarjal le s športom, pač pa tudi s slikarstvom in poezijo. Bil je eden od ustanovnih članov LIKOS, skupine ljubiteljskih slikarjev in kiparjev. Doslej je imel tri samostojne razstave in sodeloval pri 50 skupinskih razstavah. Njegove grafike, fotografije, skulpture v lesu, glini, svincu in mavcu kažejo na romantično navdahnjenega in rahločutnega ustvarjalca. Izrezljanke pa odsevajo njegovo življenjsko radost in večen boj dobrega z zlim.

Njegov pesniški opus sestavljata dve pesniški zbirki, tretja pa še nastaja. Še posebej kleni so njegovi aforizmi. Eden med njimi je še kako značilen za zdajšnje čase: »Če te spoznajo za krotko ovco, te bodo takoj potolkli, pohabili, izmaličili, da samega sebe ne boš več prepoznal.« Nekaj let je bil tajnik soboške kulturne skupnosti. V tem času je ustanovil LIKOS, pripeljal do konca gradnjo galerije in poskrbel za obnovo znamenite romanske rotunde v Selu, ki je objekt posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena v državi.

»Slovenci smo globoko zasidrani v slovanstvu, v naših navadah, običajih, temperamenta in identitete nam ne more nihče vzeti. Tudi Evropa ne, katere vazali počasi postajamo. Vedno sem in bom nasprotoval vmešavanju politike v šport. Tudi v preteklosti smo bili ob zmagah in rekordih vzneseni in evforični, se poistovetili s športnimi junaki. Dnevna politika in biznis pa skušata športne uspehe promovirati za svoje cilje. Tudi na tak način, kakršno je nesmiselno geslo, za povrh še na meji dobrega okusa - kdor ne skače, ni Slovenc. Gre za tipičen primer manipuliranja z ljudmi, še posebej z mladimi. To se kaže v vseh sferah našega življenja, še posebej pa v športu, glasbi, zabavi, filmu, modi … Prav zaradi tega biološki potencial mladih bledi,« je kritičen Evgen Titan in dodaja: »Kriza vrednot je bolj kot kadarkoli doslej očitna, vloga družine in vzgoje je nevarno omajana. Slovenci, opravimo že enkrat s preteklostjo, premostimo ovire in strnimo svoje vrste ne glede na strankarsko pripadnost, sicer se nam piše slabo!«

Za svoje delo na področju športa je že leta 1965 Evgen Titan prejel Bloudkovo plaketo, krona njegove bogate kariere pa je Bloudkova nagrada za življenjsko delo na področju športa in telesne kulture, ki jo je v začetku februarja prejel iz rok ministra za šolstvo in šport dr. Igorja Lukšiča. Sam pri tem še posebej poudari, da dolguje veliko zahvalo županu Antonu Štihcu, MO Murska Sobota in romska skupnost sta ga namreč predlagala za to nagrado.

Evgenov športni duh ne miruje niti v teh častitljivih letih. saj ima še kar nekaj načrtov. Leta 2004 se je kot eden redkih Slovencev vpisal v Guinessovo knjigo rekordov - z vzvratno vožnjo s kolesom, ne da bi se držal za krmilo. Letos želi ta rekord še izboljšati.