Strah zdajšnjega človeka
Ali človek danes doživlja strah drugače kot nekoč? Temu vprašanju psihologi posvečajo veliko pozornosti. Ker je strah zelo pereče vprašanje, mu namenjam tokratno razmišljanje.
Pobudo za to so mi dali prispevki različnih »psiholoških novic«, ki mi jih pošiljajo prijatelji psihologi iz različnih krajev doma in na tujem. Zato sem jim zelo hvaležna.
Psihologi in drugi strokovnjaki so enotni v prepričanju, da ni nobenega življenja brez strahu. Zato je strah osnovno človekovo čustvo, ki ga deli tudi z drugimi živimi bitji. Še vedno pa ni povsem raziskano vprašanje, kako človek doživlja strah in kako ga uspešno premaguje.
Strah ostaja zvest človekov spremljevalec tudi v postmoderni družbi. Psihologija dandanašnji raziskuje poti, kako se mu uspešno in brez velikih težav ogniti.
Vsak izmed nas pozna občutek, ko te je v različnih trenutkih strah, pa čeprav tega občutka ne doživljaš zavestno.
Strah je tesno povezan s časom, ki ga živimo. To je čas mnogih sprememb, predvsem na tehnološkem področju, je čas pomanjkanja človeških vrednot, predvsem pa čas odtujenosti drug drugemu.
Švicarski psihiater Raymond Battegay ugotavlja: »Moč strahu je dandanes večja kot kadarkoli. Kljub napredku tehnologije je človek osamljen, pogosto v kriznih trenutkih brez pomoči in opogumljajoče besede. To doživljajo predvsem starejši in tisti na robu družbe.«
Ozrimo se malce naokoli in videli bomo, da je res tako!
Skoraj vsak dan slišimo:
- Strah me je, kako bom finančno prišla do konca meseca.
- Strah me je, da bo sin izgubil službo. Podjetju grozi stečaj.
- Strah me je prečkati cesto, čeprav na semaforju gori zelena luč.
- Strah me je, da mi ne bo nihče pomagal, ko bom obnemogel. V stari kmečki hiši namreč živim sam.
- Strah me je obiskati zdravnika, ker bo morda odkril kako hudo bolezen.
- Strah me je tekočih stopnic.
- Bojim se, da bomo tudi mi postali žrtve terorizma.
Strah je torej reakcija na določeno nevarnost, ki grozi lahko od zunaj ali od znotraj, iz človekove podzavesti.
Če se tega zavedamo, lahko strah omilimo, popolnoma pa se ga človek ne more znebiti.
Strah ni le negativno čustvo, v njem je tudi nekaj pozitivnega. To je signal, da se dogaja nekaj neprijetnega in da bo treba ukrepati, nekaj spremeniti pri sebi. Človek, ki razume korenine svojih strahov, jih lahko bolj ali manj uspešno obvladuje, o njih trezno razmišlja in se jih ne boji več.
Vsi tudi poznamo primere, ko so nekateri voditelji uporabljali »prefinjen strah«, da so si pridobili množice. Tega tudi danes ni malo. Vsak človek po svoje doživlja različne oblike strahu. Vzrokov za to je veliko, nekateri segajo celo v otroštvo.
Psihologi mislijo, da je doživljanje strahu močno povezano s človekovo osebnostjo. Našteli bi lahko veliko primerov za to.
Sicer pa sami razmislite o tem!
Kako omiliti strah?
Kar nekaj ljudi na zelo nezdrav način odganja strah. Vdajajo se prekomernemu pitju alkohola, drogam, poživilom in pomirjevalom, izogibajo se ljudem ali zabredejo v depresijo. Tako nastane začaran krog. Sami se ne glede na starost težko odvadijo zasvojenosti, pač pa potrebujejo psihoterapevtsko pomoč.
Človek se mora z razumom postaviti po robu strahu, ne pa, da goji strah pred strahom!
V današnjih razmerah imamo premalo razumevanja za osamljenega človeka, ki zelo močno doživlja ta čustva. Ni malo primerov, ko strah povzroči tudi organsko obolenje. Nedavno tega sem se z znancem pogovarjala prav o teh težavah. Menil je, da strah pri nas izzove tudi pomanjkanje solidarnosti in sočutja. Skoraj vso energijo porabimo za doseganje moči in uspehov na rovaš drugih, zavoljo ugleda in denarja.
Pozabiti pa ne smemo, da tudi mediji pogosto po nepotrebnem strašijo ljudi.
Če vse to vemo in analiziramo, nas bo tudi manj strah. Živeli bomo svoje vrednote in ostali zvesti sebi. Za vse to pa včasih potrebujemo jekleno voljo.
