Poroka z dušo

Zgodbe | maj '10

Jože Kukec je tudi v tretjem življenjskem obdobju ostal dejaven na številnih področjih, še zlasti pa tam, kjer ga ljudje potrebujejo – v krajevni skupnosti in pri Lionsih. S prav posebnim veseljem pa že dolga leta dela kot pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez, znan po tem, da se posveti vsakemu paru posebej.

»Skupaj s Silvom Polakom in Zdenkom Picljem ter z ekipo najboljših matičark upravne enote Novo mesto poročam tudi na Otočcu, kjer je že sam ambient tak, da je vsaka poroka zares lepa …,« skromno doda.

Če si mladoporočenca želita, si vzame čas in namesto suhoparne uradniške poroke pripravi zgodbo o njiju, njunem življenju in njunih pričakovanjih, kar mu pač zaupata. S poročnim nagovorom jima ponavadi seže globoko v srce.

»Spominjam se prve poroke, ki sem jo opravil kot pooblaščenec, in priznam, da so se mi tresla kolena. Zagotovo sem imel večjo tremo kot mladoporočenca …«. Vsaka poroka je po svoje nepozabna, nekatere pa so se mu še posebej vtisnile v spomin. »Nikoli ne bom pozabil poroke, ki sem jo sam poimenoval francoski poljub. Ženin je bil Francoz, nevesta pa po rodu Poljakinja, a je njena družina prebegnila v Francijo. Par se je spoznal v Avstraliji. Ženin si je zaželel poroko v deželi, ki bi bila bliže Poljski, in tako sta na internetu našla Slovenijo in ponudbo Otočca. Na čudovito poletno četrtkovo popoldne smo vsi skupaj uživali v njuni ljubezni. Ob izmenjavi poročnih prstanov sem zakoncema predlagal, naj dejanje skleneta s poljubom, na kar sta očitno komaj čakala, saj sta se dobesedno potopila drug v drugega. Poljubi, objemi, »muckanje« je trajalo in trajalo. Svatje, bilo jih je blizu štirideset, so navdušeno ploskali, potem pa so vstali in v popolni tišini opazovali srečni par, za katerega ni obstajalo nič drugega kot le ona dva in njuna ljubezen. Mnogim so po licih spolzele solze ginjenosti.«

Bogato paleto srečnih in globoko čustvenih dogodkov s porok nosi Leonard Jože Kukec (tako je njegovo polno ime) v svojih spominih in lahko bi jih nizal ure dolgo. Ena takih je bila tudi poroka Slovenca s štajerskega konca, ki je v Tokiu odprl plesno šolo in spoznal prijetno japonsko dekle. Ženin je želel svoji izbranki in kar številnemu japonskemu spremstvu pokazati svojo domovino in hkrati pričarati poročno pravljico, kakršne v deželi vzhajajočega sonca ne poznajo. Jožetu sta oba, še posebej pa nevesta v nekaj mailih sporočila svojo zgodbo – o ljubeči družini, pa o bratu, ki ni imel takega razvoja kot drugi otroci, o srečanju z njenim ljubljenim Slovencem itd. Po poročni slovesnosti se je nevestina mama Jožetu ganjena zahvaljevala za njegove besede in za tako doživet opis.

Da jezik ni ovira, dokazuje tudi zgodba ženina iz okolice Maribora in Švedinje, oba delata v diplomaciji. Poskrbeli so tudi za prevajalko, ker nevestina priča, ki je bila njena mama, ni razumela našega jezika. Toda že po nekaj stavkih je priča dejala, da ne potrebuje prevoda, ker razume vse, kar jim ima Jože povedati. V poročni dvorani je bilo čutiti posebno energijo prepletenosti, razumevanja in ljubezni …

Jubilejne poroke

Zanimiva je bila biserna poroka, ki so jo na upravni enoti Novo mesto imeli lani, in je bilo nevesti 74 let, ženinu pa kar nekaj več let. Njuni najbližji so jima pripravili slovesnost v obliki operete, ko so za jubilanta in za vso družino zanimive dogodke ponazorili s katero od narodnih, tudi dalmatinskih ali pa posebej prirejenih pesmi. »Res je bilo nekaj nenavadnega, predvsem pa iskrena in ponosna izpoved njunih, da ju imajo,« pravi Jože.

Opravil je tudi slovesnost zlate poroke pri paru, v katerem je bila nevesta »nagovorjena«, kot je bilo nekoč v navadi na vasi. Torej je bila prva poroka predvsem dogovor, zlata poroka pa izraz potrjene ljubezni, ki se je razvila med »pogodbenima strankama«. Jožetu pa je ostala v spominu po tem, da se je paru rodilo pet hčera, na koncu pa še sin. Živeli so skromno, toda duhovno bogato življenje, saj so se v družini od nekdaj obdarovali s knjigo, kot mu je zaupala ena od hčera.

»Rad imam to delo, ker sodelujem z odlično ekipo, mi je pa tudi v veselje in čast, da parom pomagam ustvariti poročno pravljico. Priprave mi sicer vzamejo veliko časa, toda zavedam se, da je to za par izjemen, neponovljiv dogodek. Vsak par je zase zgodba, skriva posebna čustva, posebne poti in vsemu temu sledim, ko pripravljam slavnostni nagovor,« pravi Leonard Jože Kukec, ki je znal v svojem srcu ohraniti otroka in se veseliti že ob majhnih stvareh, čeprav ni majhna stvar osrečiti ljudi in se potruditi za njihove čarobne trenutke!