Blaga smrt

Blaga smrt

Dobro počutje | jun. '10

V medicinski etiki in morali so bržčas najbolj težavna naslednja poglavja: splav – abortus, samomor – suicid in pospešitev smrti – evtanazija. Ta vprašanja so urejali in jih povsod urejajo tudi državni zakoni, pri čemer je tudi močan vpliv religije.

Te poudarjajo: življenje je dal bog in samo on ga lahko vzame. To geslo je že lepo, a življenje je najbolj zapletena zadeva …, kot pravijo Rusi - »žizn eto složnejšaja štuka«. Ali: »Kdor ubije enega človeka, je storil enako, kot bi ubil ves svet …«(koran). Tudi verstva ne sledijo vselej klicu življenja. Tako »samomorilci bombe« v imenu vere in boga pokončajo sebe in številna življenja nedolžnih ljudi. Sicer pa je treba reči, da nacionalne zakonodaje, kar zadeva navedena vprašanja, niso vselej docela skladne z zdravniško etiko, ki mora biti včasih med njimi tako v teoriji, kot v praksi.

Splav smejo opraviti zdravniki (zaradi ugovora vesti se mu lahko tudi odrečejo) na podlagi pregleda zgodnje nosečnosti in mnenja posebne komisije, ki upošteva zlasti dedne bolezni, denimo nekatere duševne, in tudi nevzdržne socialne razmere. Pri njenih odločitvah so meje utemeljenosti res lahko zabrisane, in to ne le, kar zadeva socialne dejavnike, marveč tudi zapletene genetske dejavnike. Vendar pa kaže vselej videti človečnost in ne absolutnosti, ki je lahko marsikdaj zgolj odsev neprepričljivega moraliziranja. Ni dostojno, denimo, ob cerkvenih vratih razkazovati rentgenske slike s pletilko prebodenega zarodka …, ne da bi povedali, v kakšni stiski je nesrečnica storila to dejanje.

Samomor so nekoč in marsikje še do nedavnega hudo obsojali in celo kaznovali. Samomorilca, ki mu nameravano dejanje ni uspelo in se je zadeva končala samo s poskusom, so tudi sodno kaznovali. Po neuspelem samomoru pa so bližnje svojce zaničevali in jih tudi ekonomsko onemogočili. Še danes se pri nas zgodi, da samomorilcu odklonijo cerkveni pogreb, če svojci ne prinesejo psihiatričnega potrdila o njegovi duševni bolezni (ki je ni imel), ali ob pogrebu vsaj nočejo zvoniti. V romanu Cirila Kosmača Pomladni dan piše: »Grobar Martin, ki je bil brez svoje luči, ker je bila Justina samomorilka …«

Vendar lahko ugotavljamo, da sta se razumevanje samomora in odnos do samomorilcev v zadnjem času močno izboljšala in v ospredje je stopilo sočutje. Ljudje večine samomorilcev ne obsojajo več, saj razumejo, da samomor stori tisti, ki vsem prizadevanjem navkljub ne more več obvladovati svojih življenjskih težav. In tako je treba venomer seznanjati družbo s posebno žalostnim dejstvom, da je uspelih samomorov pri starostnikih (po 65. letu) v splošnem dvakrat več kot v celotni populaciji. Tako pa ni le zgolj zaradi pogostih bolezni v višji starosti (multimorbidnost), pač pa tudi zato, ker so stari ljudje najpogosteje zanemarjeni, ekonomsko in psihološko odrinjeni na rob družbe in globoko prizadeti. To se dogaja še zlati v bogatem svetu. Če je slednja ugotovitev točna, potem bosta znana tudi pot in način preventive samomorilnosti pri starostnikih.

 

Evtanazija - lažni humanizem?

Kaj pa naj rečemo o pospešitvi smrti iz usmiljenja - o evtanaziji? Zakaj smo do tega vprašanja tako odločno odklonilni in pravimo, da je evtanazija lažni humanizem, kot je napisano v slovenskem kodeksu medicinske etike? A tudi v mednarodnih zdravniških aktih piše, da je evtanazija kot namerno končanje pacientovega življenja neetično dejanje. Seveda nas je uresničevanje zločinskega nacističnega programa evgenike in evtanazije hudo pretreslo in prizadelo ter pustilo v nas vsaj nekaj previdnosti, če že ne strahu.

Vendar pa kaže tudi sicer poudarjati, da je treba spoštovati svetost življenja slehernega posameznika. Še zlasti moramo ceniti dolgoletno življenje človeka, ki je bilo polno naporov, odrekanj in vsakršnih prizadevanj, včasih tudi nesreč ali celo tragedij v ožjem krogu, a je bilo tudi zanimivo, večkrat lepo in ne nazadnje koristno za človeštvo. V tem kontekstu so tudi praznik našega pesnika Franceta Prešerna postavili na dan njegove smrti, ko sta bila že dopolnjena njegovo delo in življenje, in ne rojstva. Največji krščanski praznik je velika noč in ne božič. Tretji dan po Jezusovi smrti so apostoli oživili njegove dobrotne misli ter besede in jih pripovedovali. Kar zadeva tako imenovano blago smrt, pa je treba reči, da kaže soljudem in še zlasti zdravnikom zaupati, da bodo storili vse, kar je mogoče, za lajšanje umiranja. Zdravniki to delo umejo in zmorejo ter hočejo opravljati. V Evropi in svetu pa je več društev za »prostovoljno evtanazijo« in izdali so tudi priročnike, ki svetujejo, kako to storiti. Aktivisti tega in takšnega početja pač nimajo samospoštovanja in ne zaupanja v sočloveka ter v njegovo sočutje.

Bolnik in starostnik imata pravico do učinkovite protibolečinske terapije, čeprav bi se zaradi tega morda skrajšalo življenje. Pravico imata tudi do duševne pomoči. Nihče pa nima pravice namenoma skrajšati življenja ali kakorkoli sodelovati pri takšnem početju prizadetega.



Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media