Solze ne lažejo

Dobro počutje | jun. '10

Včasih nam po licih polzijo solze sreče, drugič spet solze žalosti, presenečenja, veselja, strahu, solze zaradi telesne bolečine in še in še. Tudi z jokom »govorimo« in razodevamo svojo notranjo podobo. Solze pomirjajo, sproščajo. Še več, zatrjujejo psihologi, solze imajo tudi terapevtsko moč.

Pred nedavnim sem bila v zanimivi družbi. Obujali smo prijetne in tudi neprijetne spomine. Marsikomu so se orosile oči, čeprav je minilo že toliko let.

90-leten zdravnik je dejal: »Ne morem verjeti, da je minilo že toliko let. Najbolj srečen sem bil v življenju, ko sem se leta 1945 vrnil iz nemškega taborišča, sicer bolehen, izčrpan, vendar živ. Ko sem stopil na domačo zemljo, sem od začudenja in veselja na glas zajokal. V joku sem občutil srečo.«

Sama ne morem pozabiti solz sreče v porodnišnici, ko sem zaslišala jok moje prvorojenke.

Tako bi lahko naštevali v nedogled! In kako različna so lahko čustvena ozadja joka! To se kaže že pri dojenčku in pri majhnih otrocih. Posebno krčevit jok je pri otrocih v obdobju trme. V tem svojem izsiljevanju so nepopustljivi.

Nekateri znanstveniki mislijo, da se ob čustvenih obremenitvah z jokom iz telesa izločijo škodljive snovi, z zadrževanjem joka in solz pa se te snovi kopičijo v njem in povzročajo psihosomatske težave. Raziskave različnih znanstvenikov o tem vprašanju se po svetu še nadaljujejo.

Pogosto poskušamo za vsako ceno umiriti jok bližnjega. To ni dobro! Pustimo, da se človek izjoče!

Ob tem razmišljanju se spominjam svojega doživetja pred 60 leti. Ko sem se po maturi na učiteljišču vrnila domov, kjer so me starši nestrpno čakali, sem se najprej brez besed zjokala. Menili so, da jočem, ker nisem opravila mature. A to je bil jok sreče, zadovoljstva, da mi je uspelo opraviti življenjski preizkus in postati učiteljica. Uresničile so se mi moje sanje. Takratni objem s starši je bil nepozaben, čeprav v solzah. Solzah veselja.

Ko prebirate ta moj prispevek, spoštovani bralci, se tudi vi vprašajte: »V kakšnih trenutkih sem jokal?«

Čemu služi jok?

Jok je pogost predmet preučevanj različnih znanstvenikov, a še vedno je obilo neznank. Nedavno so psihologi v Združenih državah Amerike opravili anketo med prostovoljci, ki so pisali »dnevnik jokanja«. Najpomembnejši rezultat raziskave je bil, da se je 85 odstotkov žensk in 73 odstotkov moških po joku čustveno počutilo bolje. Strokovnjaki tudi ugotavljajo, da ženske jočejo na leto 64-krat, moški največ 17-krat. Zanimivo pa je, da do 13. leta starosti jočejo punčke in fantki enako pogosto.

Dr. Elisabeth Messner z očesne klinike v Münchnu meni, da solze delujejo na človeka očiščevalno ne glede na starost. Torej imajo pomemben »katarzični učinek«.

Seveda pa nekateri tudi hlinijo jok v manipulativnem smislu. To pomeni, da želijo za vsako ceno doseči sočutje in tako uresničiti svoje nedosegljive cilje.

Kot se različno smejemo, se tudi jokamo različno: tiho, pritajeno, stokajoče ali celo histerično. Seveda so našteti načini joka močno odvisni od posameznikove osebnosti. Uravnovešen človek se najraje zjoče »stran od ljudi«, sam s seboj. Prof. dr. Ohrloff, direktor očesne klinike v Frankfurtu, pravi: »Kako človek joče, lahko fiziološko zelo natančno ugotovimo, toda zakaj joče, še ne vemo povsem dobro.«

Kaj o solzah govorijo ljudje?

Sočutje ji je izvabilo solze. - Tekle so ji kot lešnik debele solze. - Nasmejal se je do solz. - Težko prenašam solzave ljudi. - Od žalosti so se ji posušile solze. - Pretakala je bridke, grenke solze. - Pretakal je krokodilje solze in z jokom kazal nepristno žalost. - To niso mačje solze, to ni majhna, nepomembna stvar. - Ta svet je dolina solz. »Jočemo, torej smo«, pa meni neznan mislec.