Lilije so aristokratske lepotice

Lilije so aristokratske lepotice

Prosti čas | jun. '10

Vrtnarski kolega je že pred desetletji zapisal, da sodijo lilije med zahtevne vrtne trajnice. Torej so nekakšni razvajenci, vrtni aristokrati plemenitega porekla in videza. Vsa bleščavost pa ni nikakršna ovira, da vsaj nekaterih ne bi mogli gojiti skoraj v vsakem vrtu. Uspeh je deloma odvisen od vrta (prepustna in hranilna tla!), precej tudi od vrtnarja. Zato si oglejmo, kako pridelati takšno in podobno cvetje, kot sem ga fotografiral.

V vrtu prve cvetijo alojzijeve lilije ali limbarji (Lilium candidum), ki so po poreklu iz naše in grške Makedonije. Tam so rastišča peščena in prepustna, osnova pa je vedno apnenčasta. To pomeni, da jim je v vrtu treba zagotoviti podobne rastne razmere. Posebnost te vrste je tudi, da najhujšo poletno vročino čebule v tleh prespijo, nadzemni deli pa odmrejo. Jeseni odženejo pritlehni listi, ki tudi pri nas prezimijo, pomladi pa se iz sredine kmalu prikaže cvetno steblo. Cvetje je predvsem za vrtni okras, saj je zaradi premočnega vonja lahko v stanovanju prav moteče.

Med manj zahtevne sorte lilij lahko uvrstimo tako imenovane azijske križance, ki so nastali nekako sredi prejšnjega stoletja. Zato jim pogosto rečejo tudi MC-križanci (pač iz amerikanščine - mid-century) in njihove čebule so sorazmerno poceni v pomladni ponudbi. Nastale so v ZDA, v zapletenem procesu križanj pa je sodelovala celo v Sloveniji rastoča (zaščitena!) brstična lilija (Lilium bulbiferum), pomemben delež ima tudi znana tigrasta lilija (L. lancifolium). Nekatere sorte so zato po obeh podedovale občasno tvorbo zalistnih brstičev ali bulbil. Vse te lilije zahtevajo res dobro prepustnost tal, sicer korenine rade zgnijejo, a v vrtu sploh niso izbirčne in so priporočljive celo za največje začetnike.

 

Pazljivo z občutljivimi

V nasprotju z alojzijevo lilijo, ki je navajena pri nas prevladujoče apnenčaste podlage, ali s prilagodljivimi MC-križanci zahtevajo mnoge iz Azije izvirajoče lilije izrazito kislo talno reakcijo. Njim moramo zagotoviti obilje humusa v tleh, kar storimo s kislo šoto ali s »pridelki« domačih gozdov. Kislo reakcijo ob razkrajanju dobimo s kompostiranjem ali mulčenjem z iglicami, s hrastovim listjem ter z listjem pravega kostanja. Tudi pri rahljanju preveč glinaste prsti moramo v tem primeru uporabiti kremenčev pesek in ne apnenčastega. Celo pri uporabi rudninskih gnojil se izognemo tistim, ki jih sicer uporabljamo, ter kupimo nekaj dražja, taka, ki so namenjena gnojenju rododendronov. Zaradi teh zahtev se lilije iz te skupine odlično podajo k slečem in azalejam in jih nikakor ni pametno družiti s potonikami in podobnim rastlinjem, ki obožuje kalcij. Vzgojenih je mnogo izredno lepih sort in njihovo cvetje dejansko sodi v elito cvetličarske ponudbe ter skoraj lahko konkurira orhidejam. Poreklo teh sort je predvsem v vrstah Lilium speciosum, L. auratum, L. longifolium  in L. japonicum.

 

Priljubljene med škodljivci

Vrtne lilije cenimo vrtnarji in cvetličarji, čebulice pa so priljubljen prigrizek na voluharjevem jedilniku. Ta podtalna mafija je dejavna vse leto in za ostrimi glodači ostane opustošena vrtna praznina, nam pa prazna denarnica in slaba volja. Vrtnarji seveda ne kapituliramo kar tako, zato bo na vrtu vedno kaj raslo in cvetelo in glodajočim kosmatincem se ne vdamo prav zlahka. Lilije imajo tudi za človeški okus užitne čebule in po Japonskem in Kitajskem jih ponekod gojijo za prehranjevanje, saj iz njih delajo nekaj takega, kot je pri nas krompirjev pire. A voluharju in miškam to ni nič mar! Meni se ne smilijo in preganjam jih s pastmi in zastrupljenimi vabami, ker so mi lilije dragocenejše od usmiljenja do malih zverin.

 

Vse lilije in še nekatere sorodne enokaličnice napada čisto poseben hrošček, ki je celo prav lep s svojimi enotno cinobrasto rdečimi krilnimi pokrovkami. Rečemo mu kar lilijev hrošček. V toplih pomladnih dneh prileze iz tal, se v svatbenem druženju potepa po poganjkih lilij in jih nekaj tudi pogrize. Mnogo huje pa je z njegovimi ličinkami, ki se izležejo iz jajčec in so nadvse požrešne. Skrivajo se kar v sluzastih kupčkih svojih prebavnih izločkov! Ta varovalna posebnost jih v precejšnji meri ohranja pri življenju, vsaj dokler jih ne odkrije gojitelj.

 

Domače razmnoževanje

Ena sama čebula lilije se s časoma razraste v skupino, ki jo je mogoče razdeliti. To je najpreprostejša oblika razmnoževanja, ki spominja na delitev drugih trajnic. Posebnost je morda le v tem, da izkopanih čebul ne bi smeli pustiti zasušiti, ker nimajo plutastega varovala, kot ga imajo čebule tulipanov. Druga preprosta oblika razmnoževanja je z zarodnimi brstiči ali bulbilami, ki se pojavljajo v zalistjih nekaterih vrst (šolski primer je že omenjena tigrasta lilija) in iz njih izhajajočih sortah lilij. To posebnost izkoristimo za razmnoževanje. Brstiče naberemo in jih “posejemo” v zabojček, ki je za naslednji dve leti njihov otroški vrtec. Brstiči, ki se sami zasejejo okoli odraslih rastlin, ponavadi nekoliko teže preživijo, če nanje ne pazimo posebej.

Je pa še en preprost način vegetativnega razmnoževanja lilij. Kmalu po cvetenju lahko čebule nekoliko odkopljemo in od njih odkrhnemo del lusk na obodu ter jih uporabimo za razmnoževanje. Korenine pod čebulo naj ostanejo nepoškodovane in tudi preveč lusk ne smemo nabrati, da čebule ne bile pretirano oslabljene. Od vsake čebule brez škode vzamemo do polovice lusk. Sredina čebule mora ostati nepoškodovana in ostanek rastnega središča spet zasujemo. Nabrane luske naprašimo s prahom oglja ali žvepla. Za dan ali dva jih pustimo na zraku, da se rane zasušijo. Nato jih pomešamo s peščenim substratom in nasujemo v skodele ali zabojčke. Ljubitelji, ki hočejo biti natančni in razmnožujejo manjše število rastlin, luske s peskom dajo v plastično vrečko, ki naj bo šest tednov deležna kar najbolj enakomernih 23 stopinj toplote. Naslednje štiri tedne naj bi znižali temperaturo na 17 stopinj C, pozneje pa pri 5 stopinjah posebno zanesljivo odženejo korenine. Majhne čebulice ob dobri negi v dveh letih dorastejo do cvetne velikosti.

Vse domače oblike razmnoževanja naj bi bile dovolj izdatne, da je vedno v vrtu nekaj lilij in jih ob vrtnarjevi skrbnosti ne morejo prizadeti niti škodljivci niti morebitne bolezni. Množenje z luskami in bulbilami ter preprosta delitev razraslih čebul so zanesljive metode kloniranja, ki spretnim vrtnarjem vedno zagotavljata dovolj pomladka in aristokratske lepote lilij v vrtu z nekaj sreče ne morejo ogroziti niti voluharji.

Besedilo in fotografije: Izidor Golob

 

  • Priljubljena, tradicionalno lepa in malo zahtevna je alojzijeva lilija ali limbar (Lilium candidum). Njene posebnosti so le v tem, da hoče apnenčasto prst, da odžene liste že jeseni in zato ne mara pomladnega sajenja, zaradi močnega vonja pa skoraj ni uporabna za rezano cvetje.

 

  • Cvet ene izmed sort tako imenovanih MC-križancev, ki so brez izjeme med najodpornejšimi vrtnimi lilijami. Za vse so značilni čašasto odprti cvetovi, popki pa so pokončni. Nekatere sorte nastavijo tudi zarodne brstiče v zalistjih, kar izkoristimo za razmnoževanje.

 

  • Predvsem floristi zelo cenijo lilije, ki so nastale s sodelovanjem nekaterih daljnjevzhodnih vrst. Z nekaj posluha za njihove zahteve jih lahko gojimo tudi v vrtu, čeprav jih za potrebe trženja vzgajajo v rastlinjakih. Vse te sorte zahtevajo kislo talno reakcijo.

 

  • Iz rane na odlomljeni čebulni luski se razvijejo drobne čebulice in s takšnim načinom vegetativnega razmnoževanja lahko v domačih razmerah pridemo do novih rastlin. Luske odvzamemo po cvetenju, koreninice pa bodo zanesljivo pognale v mešanici perlita ali kremenčeve mivke s šoto ali fino prstjo.

 

 


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media