Silni Šilentabor na šilasti gori

Silni Šilentabor na šilasti gori

Prosti čas | jun. '10

Eden najbolj izrazitih razglednih gorskih balkonov na Notranjskem, lahko bi rekli tudi nad Primorsko, štrli domala navpik nad Narinom, umaknjenim dva kilometra od glavne ceste Pivka-Ilirska Bistrica. To je legendarni Šilentabor ali uradno Tabor nad Knežakom. Višava je dostopna bodisi po strmih kolovozih in stezah iz Narina bodisi po ozki, asfaltirani cestici z Zgornje Pivke iz Zagorja, vasi ob cesti Pivka-Knežak-Ilirska Bistrica.

Šilentabor (751 m), vasica s petimi domačijami, naj bi svoje ime dolgovala šilasti gori, na kateri stoji. Pesnik Miroslav Vilhar, ki je domoval spodaj v Zagorju (tu je nastala njegova pesem o zagorskih zvonovih!), pa je menil, da imenu kraja botruje "silno silen" grad, kakršen je nekoč stal na vrhu.

Kraj - vas, okolica in razgled - je kratkomalo veličasten. Hiše stoje na vrhu skalovitega grebena, takoj za njimi pa se na zahod svet odsekano podre v prepadno globino, tako da širna panorama kar plane v oči.

Spodaj kakor na dlani leži gruča hiš Narina, za njim Nadanje selo, pa Šmihel in Velika Pristava; trakova velike ceste in reške železnice ter zadaj Vremščica, pa hribi nad Trstom, kraška plan, Brkini, Slavnik in valovita črta mejne Čičarije. Ob robu prepada je napeta preprosta ograja, če bi se komu zvrtelo ali da ga burja ne bi odpihnila v globino.

 Turki so naskakovali zaman

Mogočnega gradu Šilentabor že dolgo ni več, saj ga je že Valvasor upodobil kot ruševino. Grad naj bi dal na ostankih temeljev starejših gradenj postaviti domnevni Toskanec, verjetno pa Goričan slovenskega rodu, plemič Bernardin Raunach, ki je domoval v graščini Ravne pri Pivki. Zaradi čedalje pogostejših vpadov Turkov na slovensko ozemlje je ob gradu zrasel še velik tabor z mogočnim in visokim obzidjem. Skupaj z gradom je bil menda največji trdnjavski kompleks na Slovenskem in je lahko sprejel na varno več sto beguncev iz okoliških krajev; za obzidjem je stalo 55 kašč iz 13 pivških vasi.

Turki so trdnjavo večkrat naskakovali, a je nikoli niso zavzeli. Tudi Benečani, ki so v vojni z Avstrijo (1508-16) vdrli celo do Postojne in zavzeli Reko, Šilentaboru niso bili kos.

Od veličine je malo ostalo

Ko so turške ujme ponehale, je tabor kmalu razpadel. Tudi grad se je krušil, saj je bil poslej le deloma poseljen; graščaki Raunachi, ki so postali grofje, so se preselili v Gorico.

Leta 1635 so grad oplenili uporni kmetje, petinšestdeset let kasneje pa je vanj udarila strela in ga zažgala. Kar je ostalo in kar so za silo obnovili, je grof Raunach leta 1801 prodal baronu Bernardu Rossettiju, ta pa je potem grad, ki so ga od Napoleonovi Francozi vnovič razdejali, prodal sežanskemu poštarju Mateju Dolencu, slednji pa takoj svojemu županu Jožefu Žužku. Leta 1831 je ostanke gradu na dražbi kupil Anton Burger, a je kmalu obupal nad obnovo ter stavbo prepustil propadu. Danes le pozorno oko lahko opazi nekaj bornih ostankov nekdanjih spodnjih zidov na holmu, kjer stoji antena repetitorja.

Tudi romarji so od nekdaj pogosto grizli kolena na Šilentabor do cerkve sv. Martina, ki stoji na samem, kilometer južno od vasi, blizu prepadnega roba. Nastala naj bi že v davnem 11. stoletju, a so jo sredi 15. stoletja postavili znova in leta 1632 prenovili. V cerkvi, zgrajeni iz kamna, se je ohranil gotski oltarni prostor, kjer je vidna tudi sled davne poznoantične apside, kar da slutiti, da je bilo tu že v 4. ali 5. stoletju krščansko svetišče.

Freske so opazili že pred stoletjem, a se jim je zdelo, da niso nič posebnega, čeprav so slutili, da so nastale v 15. stoletju. Ko so jih pred leti le ovrednotili, so bile v zelo slabem stanju - nakljuvane, vlažne, slane, zasigane in deloma skrite pod ometom.

Obnove podob se je lotil slovenski restavratorski center in v sedmih letih (2002 - 2009) z veliko potrpljenja, truda in znanja opravil, kakor so ocenili strokovnjaki - pravi podvig. Za ogled cerkve povprašajte v vasi, kjer hranijo ključ.

Obrambna črta ilirskih Japodov

Arheologi so nedvoumno ugotovili, da je na vrhu stalo veliko predrimsko gradišče z ovalnim tlorisom. V kraju in okolici so našli marsikatero japodsko in rimsko starino - zlasti keramiko.

Najbolj pa so presenetili obrambni nasipi, dolgi skupaj domala poldrug kilometer in ponekod visoki do 8, široki pa 20 metrov. Zdaj jih je težko opaziti med grobljami, ki so jih nagrebli vaščani, ko so si ograjevali majhne njive.

Japodi, ki so bili ilirskega rodu, so do zadnjih let pred našim štetjem bivali na prostranem območju med Liko in Notranjsko in so se nekajkrat spopadali z Rimljani. Ti so leta 181 pred našo dobo zgradili mesto Oglej, ki je postalo izhodišče njihovih osvajalnih pohodov na Balkan in v Podonavje. Zadnji pohod rimskih legij pod Avgustovim poveljstvom, leta 34 pred našim štetjem, je bil za Japode usoden, saj so Rimljani po večmesečnih obleganjih strli odpor na območju med Nanosom in Snežnikom, porušili njihova gradišča ter pobili večino premaganega prebivalstva. Arheologi so tako na grebenu, kot tudi drugje v Zgornji Pivki odkrili najmanj 15 gradišč, kar kaže na močno obrambno linijo na kraju, ki je nudil izjemno ugodne naravne možnosti za strateško obrambo.

Šilentabor in vso njegovo bližnjo in širšo okolico boste našli na planinskem zemljevidu Snežnik (1:50.000). V Atlasu Slovenije je kraj na zemljevidu 181. Na državni topografski karti (1:25.000) pa je Šilentabor na sektorju Pivka/166.


 

 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media