Boris Dolničar: Zaljubljen v življenje

Boris Dolničar: Zaljubljen v življenje

Zgodbe | jun. '10

Boris Dolničar prepričljivo izjavlja, da je zaljubljen v življenje in zato v duhu Franklinove misli ne zapravlja časa, saj ta pomeni življenje. Pripominja pa, da ga zanimajo vse razsežnosti življenja skozi čas, še posebej pa medgeneracijski in v najširšem smislu medčloveški odnosi, človeška ustvarjalnost, sredstva obveščanja, pa živa in »neživa« narava, predvsem pa gore, vode, kraji in ljudje nekdaj in danes.

Naš portretiranec izvira iz kmečkega okolja Slovenske Bistrice. Rodil se je leta 1947 v Mariboru, v Ljubljani je študiral družboslovje in diplomiral iz novinarstva. Že kot študent je dopisoval v različne časnike, nato je naredil kariero od novinarja do odgovornega urednika in direktorja ter glavnega urednika Dela. Direktor in glavni urednik je bil na Radiu Slovenija ter pri Kmečkem glasu, pri DZS je bil izvršni direktor založništev, svetoval upravi in vodil trženje pri Delu Revije, naposled pa se je zaposlil na pokojninskem zavodu, kjer je tudi po upokojitvi svetovalec za odnose z javnostmi.

Kakšen je vaš pogled na tretjo generacijo?

»Do starejših sem imel vedno zelo pozitiven odnos tako v službi, kot zunaj nje. Vseskozi sem se zavedal, da lahko veliko pridobim v srečanjih z njimi. Zato ne razumem novodobnih menedžerjev, ki bi se radi znebili starejših in jih čim prej poslali na ZPIZ. Očitno se ne zavedajo, koliko dragocenega znanja pri tem izgubljamo, koliko nenadomestljivih izkušenj ter drugačnih pogledov, ki bi bili, prav uporabljeni, prava obogatitev in neizčrpen vir ustvarjalnih prispevkov.«

Od kod potem takšni neprimerni pogledi?

»Tako se tudi sam pogosto sprašujem. Morda so nekateri spregledali pomen starejših sodelavcev med usmerjenim prizadevanjem za lastno kariero in so jim  v tem pogledu izkušenejši tovariši celo odveč. Vzroki pa so nedvomno še globlji. Že naš šolski sitem je tako naravnan, da premalo vrednoti starejšo generacijo. V javnosti pa je v glavnem cenjena le mladostna zagnanost, premalo pa preudarnost, ki pride z leti. Med starejšo generacijo pa je še kako zaznavna želja, da je ne bi potisnili med staro šaro in da upokojitev ne bi pomenila konca njihovega javnega delovanja.«

 

Nedvomno vas v tem potrjujejo izkušnje, ki ste jih pridobili med delom na ZPIZ?

»Tam in povsod drugje sem se prepričal: starejši ljudje so dragocen družbeni kapital v gospodarskem in najširšem pomenu. Se pa tega dejstva premalo zavedamo. Poglejte, ta kapital imamo kar doma, ni nam ga treba uvažati. Na to področje ni treba šele vlagati, da bi nam sčasoma vračalo. Dovolj je, da mu omogočimo ustvarjalno delo. To velja za vse kadrovske profile, od tistih z nižjo izobrazbo do intelektualnih vrhov.«

 

Kako bi bilo mogoče v splošnem mišljenju in še zlasti pri tistih, ki odločajo, doseči ustrezen premik?

»Najprej bi bilo treba kaj spremeniti v glavah politikov in vodilnih gospodarstvenikov. Pa tudi v vsej družbi. Zlasti še v izobraževalnem sistemu, in to od povsem ekonomskih do najbolj pretanjenih humanističnih pogledov.«

 

Kakšen je vaš načrt za status upokojenca?

»Se že uresničuje! Še naprej nameravam delovati kot časnikar (ta izraz dosledno uporabljam namesto pogostejšega, a manj primernega - novinar). V mislih imam tudi kako večje delo, knjigo. Predvsem iz mojega najljubšega področja: krajepisja.«

 

Se pridružujete drugim ustvarjalnim osebnostim na tem področju, ki so plodno delovali že pred Valvasorjem (Herberstein, Kuripečič, Baraga, Badjura itd.) in delujejo tudi danes?«

»Med sodobniki je na tem področju zgledno delovanje Draga Kralja, o katerem smo v tej rubriki pred nedavnim že lahko brali. Prav Kralj me je kot mladega časnikarja pritegnil k pisanju prvih krajepisnih člankov in je tako v precejšnji meri spodbudil moje zanimanje za tovrstno raziskovanje.«

 

K preučevanju krajev in njihove zgodovine sodi tudi zbiranje razglednic?

»Seveda, še zlasti, če te zanima razvojni aspekt. V obdobju od konca 19. stoletja do približno leta 1920 – to je bilo njihovo zlato obdobje – so bile razglednice skorajda edini slikovni vir. Ohranile so se podobe kakih 60 do 70 odstotkov večjih in manjših slovenskih naselij. Pri obisku krajev primerjam zdajšnje stanje s tistim z razglednic, se posvetujem z domačini in z mnogimi postanemo dobri znanci, prijatelji. Izmenjujemo si razglednice, informacije, izkušnje. Publiciram reprodukcije razglednic in svoje komentarje, dognanja. Moje največje zadovoljstvo pa je delo, pisanje. Da lahko delam to, kar rad počnem in kar znam. Verjamem, da tak odnos delim z mnogimi vrstniki, mlajšimi in starejšimi. Prijetno se je čutiti tako povezanega.«



Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media