V družbi je hrana okusnejša
Znano je, da so starejši ljudje manj osamljeni, če so v družbi živali, manj znano pa je, da imajo v tem primeru tudi bolj disciplinirane prehranjevalne navade kot tisti, ki živijo sami. Ni bolj samotnih trenutkov, kot je čas prehranjevanja, zato se mnogi izogibajo rednim obrokom.
Angleška raziskava iz leta 1993 je pokazala, da si le 57 odstotkov starejših ljudi kuha. Redno prehrano najhitreje opustijo vdove, saj jim kuhanje ne predstavlja več izziva, sledijo pa vdovci, ki ne znajo kuhati ali sploh ne vedo, kaj radi jedo. Osamljeni ljudje najprej posežejo po že pripravljeni in zamrznjeni hrani, pozneje pa kar po pločevinkah. Izbiro jim omejujejo tudi visoke cene osnovnih živil in težavno odmerjanje količin za eno osebo. Pogosto si hrane sploh ne postrežejo na krožniku in ne sedejo za mizo; jed použijejo kar iz embalaže, sloneč ob oknu ali pred televizorjem.
Tisti, ki živijo v družbi hišnih živali, v povprečju jedo pogosteje, več in raje kot tisti, ki ne živijo z živalmi. V družbi namreč med prehranjevanjem ni čutiti osamljenosti, saj večina komunikacije veščih živali razvije poseben način sporazumevanja s skrbnikom, ki je povezan s prosjačenjem hrane. Živalim ni pomembno, koliko in kaj bodo dobile kot priboljšek, pač pa kolikokrat jim ga bo uspelo izprositi. Temelj prosjačenja je potreba po komuniciranju, najbolj pogosta ideja, ob kateri živali zaznajo ugodne rezultate komunikacije, pa je prehranjevanje na željo. Tudi skrbnikove potrebe po krmljenju živali ne povzroča skrb o morebitni lakoti, pač pa potreba po dialogu. Ljudje, ki jih žival s prosjačenjem opomni na hrano, pogosto posežejo tudi po industrijsko pripravljenih živalskih priboljških, ki jih v svoji vnemi delijo z živaljo in delno zaužijejo tudi sami. Na enak način delijo tudi slaščice in jedi, ki so tisti trenutek na voljo, čeprav niso ne primerne ne zdrave.
Izbrana hrana za ljubljenčke
Včasih so hišni ljubljenci jedli le ostanke z mize. Bolj kot so bili ljudje premožni, pestrejša je bila hrana hišnih živali in bolj ko so bile živali občudovane in dragocene, skrivnostnejša je bila njihova prehrana. Oskrbniki viktorijanskih psarn, kjer so vzgajali plemenite pse za lov, so si iz generacije v generacijo predajali skrbno varovane recepte za pasjo prehrano, kot denimo: velika posoda sveže zelenjave, sredi nje pa surova kravja glava, polnjena z kuhanim rižem, nasekljano perutnino in z magičnimi dodatki, kot so šilce likerja ali ščepec smodnika. Londončan James Spratt je leta 1860 izpeljal pionirski posel s prvimi industrijsko pripravljenimi pasjimi piškoti Spratt’s. V letih 1890 – 1941 se je proizvodnja konzervirane in briketirane hrane naglo širila, kupci so se navduševali nad praktičnostjo in prihrankom časa. Leta 1960 je ta industrija doživela pravi razcvet z ločenimi vejami konzervirane in briketirane hrane za pse in mačke.
Industrijska obdelava briketov za živali se začne v stroju, ki seklja surove sestavine, drugi stroj jih skuha, v centrifugi se pridobljena masa pod pritiskom posuši v modelih. Oblikovane brikete na koncu oblijejo z maščobo, vitamini, barvili, mlečnimi proizvodi in konzervansi. Kar 60 odstotkov slovenskih hišnih ljubljencev se prehranjuje tudi z industrijsko pripravljeno prehrano in večina skrbnikov ne dvomi v oporečnost te hrane. A debelost hišnega ljubljenca je lahko posledica nesorazmerne vsebine hranil v briketih in ne količine ali števila obrokov, ki jih zaužije žival. O kakovosti pasjih briketov se lahko prepričamo iz analize vsebine, navedene na ovitku. Prvih pet sestavin kakovostnih briketov sestavljajo konkretna vrsta mesa, cele žitarice, konkretno sadje in zelenjava. Dobri briketi so primerni kot priboljšek, glavna hrana ali zgolj kot prehransko dopolnilo živali, eden ali dva briketa pa tudi človeku ne škodita.
