Preprosta glasbila pradedov

Zgodbe | jun. '10

Človek si je skozi čas omislil različne pripomočke za izvabljanje ušesom dopadljivih zvokov. Vsaka naša pokrajina hrani tudi prastaro glasbeno izročilo.

V Slavi vojvodine Kranjske je Valvasor opisal, kako so Dolenjci pred štiristo leti izdelovali lesene rogove, na katere so igrali na ljudskih plesih. Vzeli so kos lesa, ki je bil dolg seženj ali poldrugi seženj in je bil na eno stran ukrivljen ali raven. Obsekali so ga, da je bil zgoraj ozek, spodaj pa širok, ga razcepili in z ukrivljenim nožičem izdolbli sredino, nato pa oba dela zlepili s smolo in ovili s češnjevim lubjem. Podobne rogove so izdelovali tudi na Gorenjskem, »in pa trobijo različne viže tako dobro in čisto, kakor zmore pravi trobentač na pravo trobento,« je zapisal Valvasor.

Take lesene trobente so uporabljali Dolenjci, ko so manili proso in trli lan. Ko je šlo delo proti koncu, so vstopili fantje z rogovi in zatrobili. Trobentači so vstopili po dva in dva, ki sta se zvokovno ujela, potem pa so družno zagodli in včasih je sledil ples. Končal se je s skupnim spanjem, »pri čemer rada zaspi tudi čistost, spodobnost in sramežljivost ter prepusti stražo nečistovanju,« je bil zgovoren Valvasor.

Janez Bogataj ugotavlja, da so bile na nekaterih območjih zdajšnje Slovenije, zlasti na zahodu, v rabi tudi dude. Na voljo so bili namreč ovčji ali kozji mehovi.

Včasih so pri nas ljudski navdušenci izvabljali zvoke tudi iz kravjih ali volovskih rogov. Mnogi so rogove zvili kar iz dolgih trakov svežega lubja. Štajerci so si omislili piščali iz bezgovih palic, ki so jim izdolbli luknjice in igrali nanje kot na prečno flavto. Rekli so ji strančica.

Piščali so uporabljali godci v Istri. Valvasor je opisal istrski plesni običaj, ki je sledil vaškemu proščenju. Prvi ples je bil županov, ki pa ga je za tri libre ali tri krajcarje predal naprej. »Godba, ki je pri tem v rabi, je roženica ali piščal in prav tako vidalice, to je dvojna piščal,« piše Valvasor.

Posebej stare so trstenke

Izjemno staro glasbilo so trstenke, ki imajo na posameznih območjih našega ozemlja različna imena. Pravijo jim orglice, piskulice, pištulice.

Priljubljene so bile že v antični Grčiji. Poznali so jih kot panovo piščal. Zanimivo je, da so trstenke upodobljene na vaški situli. Izvirajo torej iz starejše železne dobe. Trstenke so bile izdelane iz simetrično razvrščenih cevk (od 5 do 47), od sredine so po velikosti stopničasto razvrščene na obe strani, lahko pa so cevke razporejene od najkrajše do najdaljše le na eno stran. Bogataj je ugotovil, da so bile široke tudi do pol metra.

Otrokom so od nekdaj na voljo glinene piščali. Gre za lončarski izdelek v obliki konjičkov ali petelinčkov. Omeniti moramo še tako imenovane žvrgolce, lončarski izdelek, ki oddaja zvok, ko vanj nalijete vodo in zažvrgolite.

Glavno glasbilo vaških godcev je bilo do konca 19. stoletja oprekelj, glasbilo s strunami. Izjemno hitro pa so sprejeli diatonično harmoniko ali frajtonarico.

Iz Avstrije so se v 19. stoletju k nam razširile citre. V Prekmurju in Beli krajini so bile priljubljene cimbale. V Reziji so igrali na citiro in brunkolo. To so posebej uglašene gosli in violončelo s tremi strunami. Ne smemo pozabiti na dejstvo, da smo od Hrvatov prevzeli tamburice.

Včasih so ljudski godci spremljali plesne in druge narodopisne prireditve z lončenim basom. Na odprtino lončenega lonca so napeli posušen svinjski mehur, na sredo so namestili sirkovo palčico. S pomikanjem dlani po paličici gor in dol so godci izvali globok zvok, ki je dajal ritem ljudskim melodijam. Lončeni bas je bil razširjen skoraj po vsej Sloveniji in v nekaterih drugih evropskih deželah. Pri nas ima najdaljšo tradicijo v Beli krajini in v Prekmurju.

Janez Bogataj je zbral podatke tudi o slovenskih glasbilih iz preteklosti, ki so bila narejena iz različnih plodov. Iz dveh delov koruznega stebla so na primer iznajdljivi posamezniki naredili goslice. Iz celega oreha, v katerega so vtaknili paličice, so naredili drdro. S takšnimi in podobnimi glasbili so se zabavali v glavnem otroci na paši.

Nekakšna glasbila naj bi bile tudi lesene raglje. Uporabljajo jih katoličani ob veliki noči. Omenimo naj še klopotce, ki na našem severovzhodu s svojevrstno melodijo odganjajo ptice iz vinogradov.

Prišli so na boben

Vsekakor pa ne smemo pozabiti na »ta vojaški boben«, kot pravi pesem. Včasih niso bobnali le v vojski. Po vaseh so boben uporabljali tako imenovani vaški rihtarji. To so bili uradni krajevni razglaševalci novic, vladnih odredb, ukazov. Po nedeljski maši so razglaševalci nekajkrat zaropotali po bobnu, potem pa glasno naznanili sporočila. Po mestih, trgih in večjih vaseh so razglaševalci bobnali tudi po ulicah in tako pri nas še danes pravimo tistemu, ki je razširil novico, da jo je razbobnal naokoli.

Za posestnike, trgovce, obrtnike in podjetnike, ki so slabo gospodarili, pravimo, da so prišli na boben. Tudi taka obvestila so namreč nekoč razglašali s pomočjo bobna.

Dr. Zmaga Kumer se je kot znanstvena svetovalka Inštituta za slovensko narodopisje pred leti poglobljeno ukvarjala tudi z navadami naših ljudskih godcev. Ugotovila je, da so srednjeveški potujoči godci izhajali večinoma iz družin kočarjev, rokodelcev, malih kmetov. Zanimivo je, da jih je prebivalstvo imelo za delomrzneže, čeprav brez njih ni bilo mogoče izpeljati ne svatbe, ne veselice, ne fantovščine, saj so skrbeli tudi za smeh. Ljudski godci so igrali posamično, večinoma pa po trije ali štirje. Eden je na primer igral na gosli, drugi na oprekelj, tretji je basiral. V skupini so se pojavile tudi gosli, klarinet in trobenta, v novejših časih pa igrajo ljudski godci na harmoniko, klarinet, trobento in bas.

V Beli krajini so znani tamburaši, v Prekmurju bande z vodilnim violinistom, v Reziji so igrali na gosli in na mali bas. Godčevstvo je v glavnem prehajalo z očeta na sina. Skupine so v mnogih primerih sestavljali člani družine ali ožjega sorodstva. Zanimivo je, da so bili ljudski godci nekoč le moški. Ženske so začele javno nastopati s harmoniko šele po drugi svetovni vojni.