Železarstvo je še zmeraj ravenska paradna panoga
»Nekdanji osrednji prostor Guštanja se je ob stari cesti izoblikoval v značilen srednjeveški trg, kjer so se odvijale različne dejavnosti, med katerimi sta prevladovali trgovina in gostinstvo. Na življenjski utrip kraja in okolice je v znatni meri vplival fužinarski oziroma železarski razvoj kraja v minulih stoletjih. Obseg trškega jedra je približno tak, kot ga je v svoji topografiji upodobil J. V. Valvasor v drugi polovici 17. stoletja, strokovnjaki pa ga uvrščajo med pomembnejša naselbinska spomeniška območja Slovenije,« je polovično (invalidsko) upokojeni strokovni sodelavec Koroškega pokrajinskega muzeja Miroslav Osojnik najprej pojasnil, ko sva si v bivši stanovanjski zgradbi železarniških uslužbencev ogledovala razglednico tega predela današnjih Raven na Koroškem iz obdobja po koncu prve svetovne vojne.
Ker zdajšnjega naziva največjega naselja v Mežiški dolini obe objavljeni razglednici nikjer ne omenjata, velja najprej pojasniti, da prvotno krajevno ime Guštanj, kot navaja vodja ravenske enote Koroškega muzeja mag. Karla Oder, izhaja iz rodbinskega imena ortskih ministerialov Guštanjskih, živečih na gradu bamberških škofov Gutenstein, in se v zgodovinskih virih prvič pojavi leta 1248. Kraj, ki je trške pravice dobil leta 1361, se je tako imenoval do leta 1952, ko so na predlog ustanovitelja in dolgoletnega ravnatelja tamkajšnje gimnazije in študijske knjižnice dr. Franca Sušnika Guštanj preimenovali v Ravne na Koroškem in mu hkrati dodelili status mesta. S tem so v celoto povezali trg, grad Ravne in železarno Ravne, ki sta se nahajala na oziroma pod prodnato teraso na Ravnah (Streiteben).
»Na razgledniški fotografiji, ki je nastala po letu 1918, je bila do druge svetovne vojne v prvi hiši z leve trgovina s tekstilnimi izdelki Karla Bevca, po njem so se v teh prostorih menjavale različne trgovske firme s podobnimi artikli, zdaj pa tu prodajajo obutev. V naslednji zgradbi je bila gostilna, ki se je v stari Jugoslaviji imenovala Pri Tirolcu, po letu 1945, ko se je s tedanjo lastnico poročil Dalmatinec Cvitanić, pa je dobila ime – Pri Dalmatincu. Pred približno petimi leti jo je mlajša najemnica preimenovala v Cvitko, a je že prenehala obratovati. V hiši, ki ji sledi, je bila in je najbolj znana guštanjska oziroma ravenska gostilna Lečnik, ki je na osrednjem trgu edina od štirih, ki je ostala v družinski lasti in se razvija naprej, saj jo je njena dolgoletna lastnica Heda Lečnik lani temeljito prenovila in posodobila,« pripoveduje 61 – letni Miroslav Osojnik.
Znamenita Lečnikova gostilna
Ob obisku Lečnikove gostilne, ki s prijazno koroško notranjostjo in premišljeno izbrano opremo opozarja tudi na bogato gostinsko tradicijo v tej hiši, smo med drugim izvedeli, da je vnuk sedanje gostilničarke Blaž Lečnik pred šestimi leti o tej gostilni napisal zanimivo raziskovalno nalogo. Iz nje povzemamo nekaj drobcev iz njene zgodovine: Leta 1918 sta brata Franjo in Nantl Lečnik, doma z majhne Gruberjeve kmetije na Koroškem Selovcu, od tedanjega lastnika Dobrovnika kupila nekdanje Čarejevo posestvo, ki je obsegalo veliko dvorišče, hlev, gospodarsko poslopje, vrt in polja na območju, kjer se danes razteza naselje Čečovje, ter gostilno. Za takratne domoljubne kroge je bilo še zlasti važno, »da je reč prišla v slovenske roke«, medtem ko je nemško usmerjeni guštanjski župan dejal, da občina ne bo dovolila gostilne, »ker je g. Lečnik Slovenec«. Toda leto pozneje je Blažev praded Franjo Lečnik – potem ko je njegov brat odkupil kmetijo Pernjak v Podgori – sam zagospodaril na posestvu in v gostilni.
Ta je veljala za zavedno slovensko gostilno, v kateri so se po prvi svetovni vojni sestajala Slovenci različnih prepričanj, med njimi tudi katoliki, komunisti in člani Narodnega sveta za Mežiško dolino. Med slednjimi je bil tudi Franjo Lečnik, ki je bil po prvi svetovni vojni prvi regent guštanjske občine in šolski nadzornik v letih 1918 – 1920. V nadstropju hiše je bila med obema vojnama posvetna dvorana. V njej so uprizarjali razne odrske igre, ki sta jih režirala župnik Rehar in kaplan Oblak. Tu so predvajali tudi kinopredstave, pri čemer so opremo za predvajanje večinoma nemih črno-belih filmov operaterji prinesli s seboj. V tem prostoru so nastopali hipnotizerji, priredili pa so tudi nekaj boksarskih dvobojev.
V hiši, ki je imela v kletnih prostorih izvir pitne vode, je bilo več prostorov, ki so jih lastniki vsa leta oddajali različnim obrtnikom in trgovcem. Tako je družina finančno laže shajala, njeni člani pa so imeli v hiši možnost uporabljati le nekaj sob. V pritličju hiše so bili poslovni prostori, v nadstropju in v objektih, ki so se držali glavne stavbe, pa stanovanja. Lečnikova gostilna je imela pod krošnjami treh starih kostanjev lep vrt, ilovnato kegljišče s keglji in kroglami iz gabrovega lesa, v njen okvir pa je sodila še mesarija. Po vojni je Franjo Lečnik nadaljeval z vodenjem kmetije in gostilne, ki pa jo je moral leta l952 prisilno zapreti. Njegovo željo, da bi se nadaljevala družinska tradicija, sta izpolnila sin Alojz, ki je prevzel mesnico, in njegova žena Heda, ki je leta 1966 ponovno odprla gostilno in jo nato do lanskega božiča nenehno prenavljala in posodabljala.
Klavrna podoba javorniškega dvorca
Ko z urednikom izčrpnega zbornika ob 750 – letnici prve pisne omembe Guštanja oziroma zdajšnjega mesta Ravne na Koroškem iz leta 1998 Miroslavom Osojnikom nadaljujeva z odstiranjem podob nekdanjega trškega jedra, se najprej ustavi ob pročelju Fišerjeve hiše, še zlasti pa ob gradu Javornik, ki na robu terase čemi nad starim delom naselja: »Ima dominantno lego nad mestom in vse kakovosti prezidanega, vendar v osnovi ohranjenega renesančno – baročnega dvorca iz 17. stoletja. Od prvotne stavbe je ohranjeno še celotno jedro, le stolpiča sredi zahodne in južne fasade sta se skrila za neorenesančnimi prizidki. Zahodni rob grajske terase krasi nizko obzidje, ki na južnem koncu oblikuje čuvajnico. Potem ko ga je ob koncu druge svetovne vojne zapustil njegov zadnji lastnik, šlezijski protestant Ernest Ossiander, je bila po letu 1945 v njem najprej kmetijska zadruga in zatem komunalni zavod, vendar je dvorec bolj in bolj propadal. Železarna Ravne je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sicer začela z najnujnejšimi ohranitveni deli (obnovila je streho in južni prizidek), toda železarska kriza je ustavila nadaljnje posege. Zgradba je spet pristala v lasti občine, ki jo je pred leti prodala zasebniku, a tudi ta se je še ni dotaknil.«
Starejša razglednica prikazuje »jeklarno Ravne pri Guštanju na Koroškem« (z livarno, kovačnico, topilnico in upravno stavbo) v času grofov Thurnov, ko se je pod vodstvom direktorja Adolfa Marischlerja vse bolj posvečala proizvodnji plemenitih jekel, s katerimi je zaslovela na številnih svetovnih trgih. Na lokaciji nekdanje železarne je danes več firm, v glavnem njenih naslednic. Med njimi izstopajo zlasti Metal, Noži in Sistemska tehnika, ki so paradni konji koroškega železarstva in dajejo kruh več kot dva tisoč prebivalcem. Naš sobesednik ob tem poudarja, da je železarstvo kljub občasni krizam še vedno najpomembnejša gospodarska panoga v kraju in nosilec njegovega razvoja, čeprav v tem povsem urbaniziranem in izrazito delavskem mestnem naselju iščejo nove izzive predvsem na področju turizma, povezanega z bogato kulturno, zgodovinsko, naravno in tehniško dediščino.
