Gorički lirik s čopičem

Zgodbe | jun. '10

Štefan Horvat je za letošnji 1. maj zakoračil v 79. leto, pa let prav nič ne kaže. Je vzravnana gorička grča (v mladih letih je pri mariborskem Poletu treniral boks). Pravi, da ga leta ne zanimajo, ker nanje tudi ne more vplivati, na tem svetu pa želi še marsikaj postoriti. Zato se raje ukvarja z zadevami, ki jih lahko ustvarja in spreminja.

Inovator, slikar, ekolog, sicer pa od leta 1990 upokojenec se je rodil v Otovcih na Goričkem, a že dolgo časa živi v Višnji Gori. Takole se spominja zgodnje mladosti: »Oče je bil 'mali rihtar', kar je v tistem času veliko pomenilo. Od Mačkovcev do Otovcev je dal zgraditi kolovoz, širok pol tretji meter. To je povzročilo mnogo hude krvi, saj je s tem marsikateremu kmetu odvzel del rodovitne zemlje. Zamera je bila tako velika, da je vodila v maščevanje in neke noči nam je zgorela hiša. Teta me je zadnji trenutek rešila iz plamenov. Požar je bil prav gotovo podtaknjen, požigalci so skrili tudi ključe od gasilske brizgalne, vendar tega dejanja policiji nikoli ni uspelo dokazali.«

Ves razočaran in obupan je oče odšel v tujino, Meclenburg v Nemčiji, pridružila sta se mu tudi žena in sin. Kasneje so se preselili v Graz, kjer je Štefan začel hoditi v šolo. »Vojna vihra se tudi nas ni izognila. Odkrili so naše poreklo in nas l. 1941 poslali v prevzgojno taborišče Liebenau, odkoder sva l. 1944 z mamo pobegnila domov. Ob koncu vojne se je vrnil tudi oče. Po vojni me je življenja pot vodila v Maribor, kjer sem v TAM postal avtomehanik in poklicni šofer, nato pa v Ljubljano, kjer sem se v Telekomunikacijah, v Iskri in Elektroservisu začel poklicno ukvarjati z inovacijami na področju elektroakustike. Bil sem dejaven po vsej Jugoslaviji in iz tega obdobja se živo spominjam anekdote iz Beograda. Nekoč so me v neki zaključeni družbi beograjskem lokalu zbadali: 'Slovenac, daj, kaži nam, šta je to inovacija!' Odgovoril sem jim v svojem stilu, brez dlake na jeziku: 'Dobro slušajte, to je: i novac i ja!' Smeha ni bilo konca ni kraja.«

Po poti Nikole Tesle

Nemirni duh je Štefana gnal že od prvih izumov pri obdelavi zemlje pa do spogledovanja z elektromagnetnimi pojavi in akustiko. Velik del svojega življenja je posvetil zaščiti pred sevanji, ki so po izvoru kozmična, zemeljska in tehnična. Sam pravi: »Začel sem tam, kjer je nehal Tesla. Ko sem l. 1980 obiskal njegov muzej v New Yorku, sem trdno sklenil, da bom hodil po njegovi poti.«

To se je potrdilo l. 1989, ko je dobil zlato medaljo za biozener- varovalno ploščo za bivalne prostore. Leta 2000 je s štirimi inovacijami sodeloval na drugi olimpiadi izumov in osvojil medaljo genius. Odkril je učinkovito zaščito pred sevanjem mobilnih telefonov. Raziskoval je egipčanske piramide, zaradi Davidove zvezde, ki je osnova njegovih energetskih pripomočkov, bi mu Arabci v Maroku skoraj vzeli skalp!

Na tehničnem področju se je Štefan nekoliko umiril, vendar moramo omeniti njegov magnetni nevtralizator za »živo vodo.« Pri tej inovaciji, ki pomeni kar 50- odstotni prihranek pri porabi vode, s pomočjo koloidov, ki jih vnašamo v organizem, povečujemo električno prevodnost človeškega telesa, kar je še posebej dobro za delovanje živčnega sistema.

Dolg je seznam njegovih inovacij, še daljši pa seznam njegovih slikarskih razstav: v 55 letih ustvarjanja je imel 244 samostojnih in več kot 400 skupinskih razstav. Horvatove slike dobijo poseben čar, ko ustvarjene s tretjo dimenzijo, žarijo zaradi posebnega premaza, ki je njegov izum. Vrh njegovega slikarskega pa je bila je bila razstava v galeriji Balzac v Parizu. Je eden redkih slovenskih amaterskih slikarjev, ki se mu je posrečilo prebiti v to elitno slikarsko svetišče. Slikarska turneja po ZDA in Kanadi mu je prinesla zlato plaketo, »energetske slike«, ustvarjene s pomočjo puščavskega peska iz Egipta, pa pomenijo nevsakdanjo osvežitev njegove slikarske poti. Kar štirikrat je bil nominiran za Ažbetovo nagrado, vendar v konkurenci z akademskimi slikarji ni imel prave možnosti.

Kot predsednik stranke Zelena alternativa se preizkuša se tudi na političnem prizorišču in po svojih najboljših močeh uresničuje vizijo ekološko osveščene Slovenije.

Ta višnjegorski Goričanec, kot v šali sam sebe poimenuje, je dobil v življenju kar nekaj priznanj, nagrad in odlikovanj- najbolj ponosen pa je na red zaslug za narod s srebrno zvezdo in srebrnim vencem, ki ju je prejel v nekdanji skupni državi Jugoslaviji.

Kot upokojenec živi Štefan dokaj razburkano in plodno življenje. Oporo in zagon njegovim neizsanjanim sanjam mu dajejo žena, dva sinova in pet vnukov. Ima pa še nekaj velikih načrtov: ena od sob v Otovcih je polna akustičnih naprav iz preteklosti - tu so radijski aparati, ki jih je delal v Iskri, gramofoni, prastari magnetofoni in prve kamere. Vsi ti predmeti bodo dobili mesto v prvem slovenskem muzeju elektronike. To pa še ni vse: del svojega zemljišča je namenil muzeju na prostem, kjer bodo stale stare hiše iz vseh slovenskih pokrajin.