Tudi v pokoju se dobro znajde: Miloš Kovačič

Tudi v pokoju se dobro znajde: Miloš Kovačič

Zgodbe | jun. '10

Miloš Kovačič je slovenski javnosti znan kot uspešen generalni direktor Krke s pokončno držo, ki se za interese Krke, Dolenjske in države znal spretno postaviti kjer koli in kadarkoli je bilo potrebno. V vsaki situaciji se je dobro znašel in tako se, kot pravi tudi v pokoju.

 

Po upokojitvi živite v Ljubljani, pred tem ste bili »graščak«, saj ste stanovali na gradu Otočec, rojeni ste v Šentjerneju, dolgo ste živeli v Kranju – kam bi se pravzaprav uvrstili?

Imam se za Kranjčana, rojenega v Šentjerneju. V Kranju sem preživel mladostna leta, končal sem kranjsko gimnazijo in prva leta sem bil v Kranju tudi v službi. Sem pa zelo vezan tudi na Šentjernej, kamor je bil moj oče premeščen kot učitelj. Umrl je v bombnem napadu, midva z bratom in mama pa smo bili ranjeni, sam sem po čudežu preživel. Sem 70-odstotni vojni invalid, saj na eno oko ne vidim.

 

Veliko časa ste preživeli stran od doma; po upokojitvi pa je vaše življenje vezano predvsem na družino – je bilo težko zamenjati življenjski slog?

Verjetno se je moja žena teže navadila na to, da sem precej doma in da »komandiram«. Sicer pa sem tudi v aktivni dobi vikende in praznike preživljal z družino, četudi sem moral pripotovati od daleč. Maja, Diana in žena so težko čakale name; pozimi smo smučali, poletja smo preživljali na Cresu. Zdaj imam že vnuke in zelo smo povezani. Res pa je, da sem bil v povprečju kar 171 dni na leto v tujini … Poleg družine, ki se ji zdaj lahko veliko bolj posvečam, mi ogromno pomenijo prijatelji, ki jih imam veliko doma in po svetu. Po operaciji glave ne potujem več veliko, se pa z oddaljenimi prijatelji večkrat pokličemo.

Verjetno je precejšnja razlika tudi v prihodkih …

Kot sem že nekajkrat povedal, znaša moja pokojnina pet odstotkov moje zadnje plače, a se znajdem. So pa bili časi, ko je bila moja plača kot direktorja Krke v rangu direktorja pekarne. Kasneje so se ta razmerja precej spremenila.

 

Baje ste se za študij farmacije odločili po naključju …

Res je. Želel sem študirati arhitekturo, toda štipendija je bila le za farmacijo, ker na Gorenjskem ni bilo moškega farmacevta, ki pa so ga zelo potrebovali – zaradi dežurstev predvsem. Študiral sem v Zagrebu, tam sem blestel, saj sem imel odlično podlago. Teže je bilo v meščanski družbi, saj veste - »ljubim rukicu« in podobno - toda tudi tam sem kmalu požel simpatije, saj sem si kupil vespo, ki je bila redkost. Zaslužil pa sem predvsem z inštrukcijami matematike. Po diplomi sem se zaposlil v kranjski lekarni. Ker sem bil aktiven in dober športnik - igral sem namizni tenis, vaterpolo, deloma tudi košarko, gojil plavanje - so me porabili tudi za funkcionarska dela pri športu, hkrati sem bil funkcionar v društvu farmacevtov, pa v sindikatu; imel pa sem tudi nekaj političnih funkcij. Poleg družine je bilo vsega tega preveč, prekinil pa sem tako, da sem sprejel ponudbo za zaposlitev v novonastali družbi Farmis, ki je povezala slovenske farmacevte.

 

Dela, ki ste jih opravljali v Farmisu, so vas dobro pripravila na kasnejšo pot.

Seveda; najprej sem vodil proizvodni obrat, kasneje sem se usmeril v zunanjo trgovino in bil vodja izvoza. Nato smo ustanovili agencijo za skupen izvoz vseh jugoslovanskih farmacevtov in izvažali v Egipt, Libijo, Etiopijo, Sirijo …, skratka v države, kamor je Jugoslavija pošiljala svojo tehnično pomoč in kjer so delali tudi naši zdravniki. Potem pa sta se Krka in Lek odločila, da se razideta, in Farmis je razpadel. Lek je z visokimi plačami pobral precej kadra, Krka pa je bila kadrovsko podhranjena, in to še zlasti na področju izvoza. Zato mi je Boris Andrijanič ponudil za mesto komercialnega direktorja precej višjo plačo, kot bi jo imel v Leku, malce pa je zaigral tudi na lokalpatriotska čustva.

 

Dvajset let ste bili direktor marketinga in naslednjih dvajset glavni direktor Krke. Kateri dogodki so se vam najbolj vtisnili v spomin?

Veliko jih je; vsekakor pa je bil to že moja prva pot v SZ. Imel sem srečo, da sem pred tem kot predsednik slovenskih farmacevtov poskrbel za goste iz Rusije, ki so se jih vsi otepali. Iz Opatije, kjer je bil kongres, sem jih popeljal še po Sloveniji in smo veseljačili na Bledu. Ko sem prišel ponuditi naša zdravila, sem naletel prav na te ljudi in tako so mi bila vrata odprta. Povedali so, kaj potrebujejo, in prodal sem naša zdravila. Domov sem prišel s sanjskim naročilom in z vnaprejšnjim plačilom milijon dolarjev! Ves jugoslovanski farmacevtski izvoz pa je takrat znašal 300 tisoč dolarjev.

 

Kaj pa je bilo za vas najteže?

Ameriška tožba zavoljo »enapa«. To je zelo iskano zdravilo in če bi ga izgubili, bi se Krka lahko zamajala. Deset let je trajal postopek in dobili smo ga. Kakšno olajšanje je bilo to! Težko pa je bilo tudi v času osamosvojitve, ko smo izgubili jugoslovanski trg. Toda razvoj nas je potegnil naprej, v močno generično in mednarodno podjetje .

 

Kot človeka z izostrenim občutkom za posle so vas snubile tudi velike družbe …

Imel sem nekaj zanimivih ponudb svetovnih firm, pa me niso premamile. Sem se pa s soglasjem Borisa Andrijaniča, ki me je imenoval za naslednika, za določen čas že skoraj z družino preselil v London. Tam je še vedno vozlišče poslovnega sveta in pravo mesto za pridobivanje mednarodnih izkušenj. Pa nas je Avbelj poklical na pogovor in tako sem že tega leta - 1985 - prevzel vodenje Krke.

Kako ocenjujete zdajšnje razmere v gospodarstvu Slovenije? Se je vlada pravilno lotila reševanja recesije?

Mislim, da je kar nekaj narejenega na finančnem področju, žal pa v Sloveniji vlada industrijska kriza. Ni pravih tovarn, če izvzamem nekaj izjem, kot sta tudi Krka in Gorenje. Slovenija nima več velikih družb, kjer bi razvijali nove izdelke in jih nato uspešno izvažali. Krka je uspešna, ker ima svojo proizvodnjo in svoj razvoj, na tem pa temelji izvoz. Če ni izvoza, ni prihodnosti.

 

 

Znani ste kot uživač, človek, ki se je oblačil pri svetovnih kreatorjih, ki je spoznal mnoge znane osebnosti, ki je življenje jemal z veliko žlico …

Moje načelo je bilo: živeti kakovostno. Oblačil sem se v tujini, najraje v Zürichu pri znani znamki moških oblačilih (Brionni). Tudi moja žena je izbrano oblečena. Sem ljubitelj glasbe, rad sem tudi plesal. Po svetu sem obiskal vse vidnejše operne hiše - od Metropolitanske opere do Bolšoj teatra. Še zlasti ljub pa mi je balet. Rudolfa Nurejeva sem šel gledat tudi v Pariz. Rad imam kulturo; na Japonskem sem videl predstavo sester Kessler, v Pekingu sem šel na operno predstavo z Jane Fonda, ki je stanovala v istem hotelu kot jaz. S Titom sem bil na križarjenju in bilo je zares veselo …, če omenim le nekaj dogodivščin. Zelo pa uživam tudi v zidanici s harmoniko v rokah. Sem odprt, komunikativen človek, priznati pa moram, da me spremlja sreča.


 


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media