Za slovenske zmage junij
Kadar nanese pogovor na solidarnost, ponavadi pomislimo na pomoč, ki jo potrebujejo ljudje, ki so se zaradi različnih razlogov znašli v stiski in ji sami niso kos. Nič kolikokrat smo našo pripravljenost pomagati ljudem v stiski dokazali v številnih humanitarnih pobudah, ki so tako postale stalnica v prizadevanjih za blažitev socialnih stisk. Ob tem pa se vendarle zastavlja vprašanje, ali ni povečevanje pomena humanitarnih akcij svojevrstna nezaupnica socialni politiki države. Povsem nesprejemljivo je, da morajo ljudje, ki pošteno delajo, iskati pomoč pri humanitarnih organizacijah. Socialne razlike so se v minulih dvajsetih letih drastično povečale in najbolj boli, če temeljijo na krivični delitvi nekdanjega družbenega premoženja. Tisti, ki so se pri tem okoristili, pravijo, da je bilo vse storjeno v skladu z veljavno zakonodajo, da so sami samo izkoristili priložnost, ki se jim je ponudila. In prav v tem je odgovornost politikov, ki so sprejemali tako zakonodajo. A zdaj smo pač tam, kjer pač smo.
Socialne razmere v družbi so seveda v največji meri odvisne od gospodarske moči države in politike, ki ji sledi. V Sloveniji so se gospodarske razmere v minulih dveh letih predvsem zaradi globalne gospodarske in finančne krize temeljito poslabšale. Naša država je zelo odvisna od mednarodnih okoliščin, še posebej tistih, ki vladajo v Evropski uniji. Pred leti je eden od ocenjevalcev gospodarskega položaja Slovenije slikovito dejal, da našo državo prizadene pljučnica, če v Nemčiji samo kihnejo. Z vključitvijo v evro območje se je sicer naš položaj utrdil, hkrati pa nas neposredno zadevajo tudi vse težave, s katerimi se v zadnjem času srečuje evropska valuta. Ta po zlomu na ameriškem finančnem trgu prestaja hudo preizkušnjo, ki lahko spodkoplje celotno evrsko območje tako v finančnem, kakor tudi v političnem in socialnem pomenu.
O vzrokih za zdajšnjo krizo slišimo različna mnenja, prevladuje pa prepričanje, da je evropska valuta doslej zagotavljala uspešnost evropskega projekta. Prav v tem gre iskati razloge, zakaj so se članice evrskega območja (skupaj z drugimi članicami EU) odločile solidarno pomagati Grčiji, ki ji je brez evropske pomoči in podpore Mednarodnega denarnega sklada grozil bankrot. Kljub težavam, ki se kažejo v zmanjšanju gospodarske rasti, povečani zadolženosti in v povečevanju javnega dolga, pa v teh prizadevanjih sodeluje tudi Slovenija.
V projekt zavarovanja evra bo naša država predvidoma vložila blizu 400 milijonov evrov. To je zelo veliko denarja, vendar kaže nasprotnikom projekta povedati, da članstvo v »evro klubu« poleg prednosti in ugodnosti prinaša tudi obveznosti. Vprašanje pa je, zakaj bo uporabljenih 750 milijard evrov, kolikor znaša celotna vrednost projekta. V tem primeru pa se razlikujejo tudi stališča in mnenja tistih, ki so sicer naklonjeni ukrepom za stabilizacijo evropske valute. Šlo naj bi namreč predvsem za sanacijo bank in drugih finančnih ustanov, evropska ideja pa temelji tudi na solidarnosti do njenih državljanov. Brez socialne trdnosti pač ni gospodarske uspešnosti.
Najnovejša finančna kriza, ki je prizadela tudi Slovenijo, je priložnost za razmislek o tem, kaj so pravzaprav glavni družbeni cilji. Zagovorniki interesov kapitala pravijo, da je glavno merilo gospodarske uspešnosti dobiček, zato bi bilo treba, kolikor je le mogoče, oklestiti vse stroške, ki bi ga morda zmanjšali. V teh razmišljanjih pa je tak strošek zlasti delo. Tako pogosto slišimo trditev, da so »stroški dela previsoki« in da jih je treba znižati. V skrajnem primeru delodajalci tega »stroška« in prispevkov, ki so z njim povezani, sploh ne poravnavajo. V takih primerih bi morala država z vsemi svojimi ustanovami nemudoma ukrepati in preprečiti tovrstno »inovativnost« novodobnih podjetnežev.
V kriznih časih se je treba čemu tudi odreči, vendar je hudo narobe, če država največji del bremena prevali na tiste, ki imajo najmanj. Pri tem pa je zanimivo, da je prav v tej družbeni skupini tudi največji občutek za solidarnost. Tisti, ki imajo malo, namreč dobro vedo, kako je tistim, ki imajo še manj ali nimajo nič.
