Referendum, oh in ah
Ljudje so nekoč zanosno peli: Kje so meje, pregrade, za slovenske brigade ... Na juriš, na juriš! ... Zdaj pa se iz dneva v dan zamišljeno sprašujejo: na referendum, na referendum? Nekoč je ljudstvo vedelo, zakaj. Zdaj ne ve, čemu. Celo ne ve več, ali še veljajo tisti znani verzi ameriškega pesnika Frosta, da "dobre meje delajo dobre sosede".
O meji s Hrvaško, o Piranskem zalivu, o teritorialnem stiku z odprtim morjem, o koridorju, o kvalificiranem prehodu, o mednarodnem pravu, o nacionalni suverenosti, izdajstvu in izdajalcih, o Drnovšek-Račanovem sporazumu, pa o upoštevanju zgodovine, pravičnosti in pravični meji, o arbitraži in mednarodnem sodišču v Haagu ... - o vsem tem je bilo že toliko povedanega in izrečenih že toliko polemik, da vemo vse - in ne vemo nič. Politiki na eni strani govorijo, da je arbitražni sporazum v redu in ga je treba podpreti. Politiki z drugega brega trdijo, da bo sporazum oškodoval Slovenijo in ga zato ne gre podpreti. Vrsta znanih, tudi pravniških osebnosti, je za; vrsta znanih, prav tako tudi pravniških osebnosti, je proti. Komu torej verjeti?
Za zdaj vemo v glavnem samo to, kaj je referendum. Je pa predvsem alibi za politike. Referendum je sicer močno orodje neposredne demokracije, a ga vrsta držav uporablja zgolj v izjemnih primerih. Pri nas pa naj bi bil vedno vsak problem stvar referenduma, in to od plebiscitarnega odločanja o samostojnosti Slovenije, kar je bil zares pravi, zgodovinski referendum, do vprašanja vrtičkov, vrtičkarstva, gradnje mošeje in garaže pod tržnico.
Zagovorniki neposredne demokracije trdijo, da mora biti referendum prevladujoča institucija politike vladanja, vendar tako v praksi, kot tudi načelno velja, da je referendum zgolj redka, dopolnilna izjema v sistemu predstavniške demokracije, v kateri vse pomembnejše določitve sprejemajo izvoljeni poslanci. James Madison, četrti predsednik ZDA in avtor ustavnega osnutka celotnega delovanja ameriške oblasti, je pred več kot dvesto leti dejal, da je neposredna demokracija - in z njo referendum - "tiranija večine". Mimogrede: tudi znani ameriški režiser Spielberg se je pošalil na rovaš referenduma, ko je pred leti posnel zanimiv film, ki futuristično napoveduje, da bo leta 2054 referendum o tem, ali ima oblast pravico aretirati in obsoditi človeka za umor, in to za umor, za katerega vedeževalci zgolj napovedujejo, da ga bo obsojeni šele storil v prihodnosti.
Referendumska plebiscitarnost je bila povšeči tudi diktatorjem, kakršna sta bila Mussolini in Hitler, za populistično prikrivanje diktatorske politike. No, tudi blišč samoupravne demokracije je bil zatemnjen z nesamoupravnimi odločitvami.
In znotraj tega nikoli dokončanega referendumskega kroga, ki ga Otočani posrečeno imenujejo "never-end-um", v tem referendumsko samoupravljavskem ozračju se zdaj odpravljamo glasovat o zakonu o arbitražnem sporazumu. Bomo za to "uslugo" in porabo našega dragocenega časa dobili od poslancev kako povračilo? Bodo poslanci in ministri namesto nas, davkoplačevalcev, poravnali stroške referenduma?
Nak!
Večina izmed njih si bo celo lastila zasluge za pozitiven rezultat, da, pozitiven, kajti na referendumu bomo skoraj zagotovo potrdili sporazum. Zdi se namreč, da se je premier Pahor že naučil nekaj tajne diplomacije - ali pa so morda, kot lahko ugibamo, morebitni ameriški nadzorniki bilateralnih pogajanj obema stranema ostro zabičali, naj molčita - in je s kolegico Kosorjevo že vnaprej dosegel določene džentlemenske dogovore, ki koristijo tudi nam in ne le Hrvatom. Sicer nas ne bi s tako odločnim nasmeškom vabil, naj na referendumu dahnemo svoj da.
Oh, skoraj bi pozabil. Tudi pri nas doma bomo ta teden imeli referendum. Vprašanje bo zelo preprosto: ali naj dedek Mitja še naprej vsako jutro hodi v trgovino po sveže žemljice? Prepričan sem, da bo absolutna večina odgovorila z "da". Ah!
