Tako v parku, kot v parlamentu…

jun. '10

Kdor se je med razmišljajočimi Slovenci ukvarjal s študijem značajev in ravnanji svojih rojakov, je naletel na pojave, ki jih ni mogoče označiti drugače kot nasprotje ustvarjalnosti, kot uničevalnost do drugih in celo do samega sebe, s tujko kot destrukcijo in avtodestrukcijo. To pa se povezuje s potezami, ki za nikogar niso ravno odlika, denimo s privoščljivostjo. Zaradi te pripisujejo Slovencem znameniti stavek: »Naj mi crkne krava, da le tudi sosedu!« Iz istovrstne tematike je zgodba iz pekla, kjer le pri našem kotlu ni hudičev z vilami; saj tudi niso potrebni, ker Slovenci drug drugega ali kar sami sebe potiskajo v vrelo olje.

Takšne misli se mi porajajo ob prav nič primerni priložnosti, ko v ljubljanski četrti Bežigrad urejajo imeniten park s sprehajalnimi potmi, klopcami, z otroškimi igrali, s travnatimi površinami in z drevesi. Načrtovalci so mislili na vse starosti obiskovalcev, celo na pse, ki po drugih parkih opravljajo svoje potrebe kar na otroških igriščih, tu pa so jim namenili poseben del parka, kjer ne bodo motili drugih niti drugi njih.

Prav severni del Ljubljane je najbolj potreboval take rekreacijske zmogljivosti in jih je zdaj tudi dobil ob Navju kot spominskem parku velikih rojakov. Pa čeprav smo mnogi dvomili, da bo ostalo pri tej namembnosti in ne bo prevladala moč kapitala, ki bi raje zgradila tesno nagnetene visoke bloke, pa čeprav bi se njihovi prebivalci skupaj s sosedi še bolj dušili zaradi že doslej pregostega prometa. Zdaj pa se zastavlja drugo vprašanje: kdo bo ta park redno nadzoroval in vzdrževal, da ne bo prešel v stanje, ko bi se ga raje ognili zaradi naraščajoče zanemarjenosti in prevlade motečih skupin.

Mislimo seveda na vandalizme, ki jih je z vrsto pojavnih oblik – od grafitov do uničevanja javnih naprav, da ne omenjamo tudi osebne ogroženosti ljudi in pogostosti asocialnih dejanj – prepolna Ljubljana (seveda pa ne le Ljubljana!). Nikakor jih ni mogoče naprtiti eni sami družbeni ali starostni skupini, denimo mladini, ki se v pomanjkanju priložnosti za primernejše uveljavljanje med vrstniki pogosto zateka v destruktivna dejanja – od najmilejših (sedenje z nogami na sedežnih površinah, preobračanje smetnjakov itd.) naprej. Parkiranje na zelenicah je nacionalni šport številka ena predvsem srednje generacije, pa tudi starejši pogosto niso zgled ne kar zadeva smetenje ne spoštovanje tuje zasebne in javne lastnine. Vsakomur, ki mu je kaj mar za videz Ljubljane, je znano, kako težko zraste v mestu eno samo mlado drevo, toliko bolj pa bo ogrožena vsa drevesnica skupaj s cvetlicami in grmovjem.

Preučevalcem vandalizma še ni uspelo zadovoljivo pojasniti tega pojava, ki pa ima zanesljivo nekatere značilnosti, opisane v prvem odstavku. Pri tem se je bati, da nasilje nad rastlinskim svetom in živalmi ter javnimi dobrinami kaj lahko preide tudi v hujše oblike uničevanja in avtodestrukcije, in to vse do najhujših oblih, kot so nasilje, kriminal, mamila in samouničevanje – samomorilnost. Če smo po slednji visoko na evropski lestvici, upravičeno lahko iščemo začetke tega pojava na nižjih klinih, ko bi bilo proti temu mnogo laže kaj postoriti. Tu pa je že umestno vprašanje, ali ni parkovna površina, na kateri naj bi se vsi dobro počutili, eno od zelo primernih področij in območij za vzgajanje kakovostnih socialnih navad.

S takim vprašanjem pa že prehajamo na politično področje, seveda, če pristajamo na definicijo, da so vse družbene zadeve – politika. Sivobradi modrijani v stari Grčiji so se med tehtnim pogovorom sprehajali z učenci po parku in tako dobesedno uresničevali temeljno načelo antičnih olimpijad: zdrav duh v zdravem telesu. Ali ne bi bilo Trg republike primerneje kot za parkirišča urediti v park, ki bi se povezoval s Tivolijem in v katerem bi se zastopniki ljudstva sprostili pred odhodom v skupščino in se med seboj prijazno pozdravljali? Morda bi bilo potem med njimi manj neprimernega vedenja, obkladanja in  slabih odločitev? Arhitekt Jože Plečnik je leta 1947 načrtoval postavitev parlamenta v zeleno okolje, misel v njem delujočih pa naj bi plemenitila povezava s kozmičnim razumom, ki bi prehajal v notranjost stavbe skozi koničasti strešni stožec.

Če bi res prihajalo do učinka, s kakršnim je računal mojster Plečnik, potem bi kazalo zgraditi tak parlament še veliko prej kot, denimo, nogometno igrišče! V njem bi poslanci laže našli kakovostne in trajne rešitev za boljše odnose med ljudmi in okoljem, tako da (avto)destruktivnosti ne bi preprečevali zgolj na omejeni površini kakega parka, ampak na vseh področjih in območjih našega skupnega življenja. Namesto (samo)uničevanja bi prevladovala ustvarjalnost, namesto bogatašev, ki si brez sramu polnijo žepe z denarjem, odtegnjenim večini, bi se mimo kupljivih vrednot uveljavljale drugačne vrednote.

Morda se marsikaj res lahko začenja že z urejenimi parkovnimi površinami ter s kulturnim vedenjem na njih, končuje pa z njihovim opuščanjem, z vsakim mimo smetnjaka vrženim odpadkom, z izpuljeno rastlino, s sleherno spregledano potezo, ki bi v določenem trenutku komu olajšala in polepšala življenje, že naslednji dan pa bi se nam povrnila, četudi s tem ne bi računali.