Ribe se lovijo na trnek, ljudje na besede - junij
Letos se je Evropa odločila, da se bo z vsemi sredstvi osredotočila na boj proti revščini in socialni izključenosti. Leto se nagiba že proti svoji drugi polovici, a vse kaže, da revščina samo narašča, socialna izključenost pa po tej logiki morda celo upada. Če smo namreč reveži v večini, potem nismo izključeni, ampak smo si enaki in je ostala le peščica tistih, ki so bogati in so torej oni izključeni iz večinskega kroga. A vedno znova se sprašujem, kdo je pri nas v resnici reven? Ali je reven tisti, za katerega bi lahko prisegli, da je res reven, ker ga poznamo in si domišljamo, da kaj vemo o njem. Denimo tole, kar se je zgodilo v naši hiši.
To je taka, stoletna hiša, z razpadajočo fasado, a za njenim pročeljem kakih osem družin živi v urejenih stanovanjih. Pa se pojavi pred hišo velik tovornjak selitvenega servisa, vanj nosijo omare, pralni stroj, hladilnik in drugo stanovanjsko opremo iz stanovanja, v katerem so živele tri ženske: babica, hči in vnučka. Babici je mož umrl že davno tega, hči se je že davno ločila, vnučka pa je vzorna učenka zadnjega leta devetletke, uspešna plesalka v eni najboljših plesnih skupin. Na tekme jo vedno spremlja babica, ki vsem razlaga, koliko je tokrat stala plesna obleka in koliko so morali odšteti za potovanje na svetovno prvenstvo. Poleti je bila babica po ves mesec z vnučko in njeno prijateljico na morju, o čemer smo morali poslušati vsi, če smo hoteli ali ne. In seveda o tem, da je stanovanje premajhno in da bo treba kupiti večjega. Vsi smo mislili, da so ženske končno prišle do večjega stanovanja, ko so postelje in omare natovarjali tovornjak pred hišo. A je voznik, povedal, da to ni selitev, ampak deložacija in zaplemba premoženja, ki gre na dražbo in v prodajo, ker ženske niso plačevale računov vse od osamosvojitve.
No, pa se je izkazalo. V resnici so tri ženske blefirale polni dve desetletji, da bi skrile revščino. Preračunavam: ona je bila čistilka, njena pokojnina mora biti bedna. Za njeno hčer se ne ve, kje je v službi. Z nikomer ne govori, torej je čisto možno, da je s skromno plačo komaj dohajala velike stroške za svojo hčer, ki ji oče nikoli ni pomagal, to je pač babica vedno poudarjala. Tipični slovenski reveži: skrivajo pravo stanje svoje revščine, reveži, ki bi lahko bili zgled slovenske izključenosti.
Minilo je dobro leto, ko se je babica spet prikazala. Prišla je obiskat klepetuljo iz hiše. In klepetulja je povedala, da se je babica prišla pohvalit: s hčerko sta kupili trisobno stanovanje, tako da ima vsaka zdaj svojo sobo. In spet se porodi vprašanje, ali so res reveži? In v kateri fazi so nas ti reveži nategnili? Takrat, ko so dve desetletji bojkotirali plačevanje računov, da so si na privarčevali za novo stanovanje? Ali so nas v resnici nategnili šele zdaj, ko trdijo, da imajo stanovanje, ki ga morda sploh nimajo.
Priznam, zgodba me je spravila v slabo voljo predvsem zaradi tega, ker se mi zdi, da o revščini v resnici ne vem kaj dosti. In dvomim, da kaj več o revščini v Sloveniji vedo tisti, ki o njej uradno govorijo in jo opremljajo s številkami. V Evropi je vse več takih, ki govorijo o revščini, ki se porodi v glavi. Dokler ti nekdo ne pove, da si revež, si čisto v redu in se počutiš reveža šele, ko te prepričajo, da sodiš v kategorijo ljudi, ki so revni. Tedaj pa se sproži plaz posledic: svoje življenje začneš skrivati in lagati okolju o tem, kaj vse imaš, kaj vse si si kupil, kam vse si šel. Če tega ne zmoreš, se zapiješ ali zapreš med štiri stene in ne hodiš ven. Toda tisti, ki so skusili revščino duha in spoznali, da je edini uspešen boj proti revščini lastna aktivnost in prepričanje, da za življenje ni pomembno, ali vsak dan ješ meso in kje si bil na počitnicah, pač pa zavest, da imaš dovolj za življenje, da si tak, kot so drugi. Tako, pravijo, so se “reveži” otresli revščine. In blaginja se je, pravijo, čez čas kar sama potihoma priselila, z njo pa veselje, smeh in prijatelji. Poskusite, le preizkusite recept, saj ne stane nič, deluje pa stoodstotno.
