Čim dlje ostati gibčna -Kazimira Lužnik

Zgodbe | jul. '10

ZANIMIVE OSEBNOSTI

Čim dlje ostati gibčna

Kazimira Lužnik se že trideset let redno udeležuje tekaških prireditev in na maratonih v Sloveniji in po svetu osvaja prva mesta med veterankami. Kdo je pravzaprav ta gospa iz Slovenj Gradca?

Pri šestinštiridesetih letih in štirih otrocih se je odločila, da bo kaj naredila tudi zase. In začela je teči. Na prvem Maratonu treh src v Radencih, ki je bil tudi njen prvi veliki tek, ji je uspelo preteči 21 kilometrov, torej polovični maraton. Radencem je ostala zvesta in letos, ko je bilo tekmovanje potekalo že tridesetič zapored, je spet osvojila zlato odličje za mali maraton za veteranke nad sedemdeset let. O njeni tekaški dejavnosti pričajo številna priznanja, ki zasedajo kar precej prostora v vrtni hiši. Ponosna je na desetkratno udeležbo na maratonih v New Yorku, tekla je tudi v Avstraliji, na Švedskem, v Italiji, Avstriji, na Irskem, Češkem in na Poljskem. Maja se je s hčerko Kazimiro in z vnukinjo Ano (nadele so si ime Tri generacije) v Ljubljani udeležila teka trojk »Ob žici«, tekla je na 10. gorskem teku na Ravnah na Koroškem, na teku »DM« v Ljubljani, odpravlja pa se tudi na Madžarsko.

Hvaležna je možu Milošu, ki jo spremlja na potovanjih, ona pa ga je, odkar sta v pokoju, navdušila za hojo in tek. Njuna pot se je združila v času specializacije mladega zdravnika na otroški kliniki v Ljubljani. Tu je Kazimira končala šolo rentgenskega tehnika in v času službovanja na stomatološki kliniki končala še srednjo glasbeno šolo. To ni bilo naključje, saj je izhaja iz glasbene rodbine Nanut iz Kanala ob Soči. Oče je bil organist in pevovodja, pela je tudi mama, vaje so bile pogosto kar na njihovem domu. Med dirigenti je znan njen brat Anton Nanut, z glasbo pa se ukvarjajo kar vsi ožji sorodniki. Tudi sama je ob prihodu v Slovenj Gradec najprej poučevala glasbo, še danes je organistka in vodja ŽPZ Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, kjer je službovala do pred osemnajstimi leti.

Doma rada sede h klavirju. Prisluhnil sem Chopinovi skladbi in v dar dobil zgoščenko, ki sta jo posneli z najstarejšo vnukinjo Zalo, ki ima glasbeno izobrazbo iz solo petja, sicer pa končuje medicino. Z možem imata še šest vnukov in dve vnukinji. Ko so odraščali, si je zanje vzela čas, predvsem so veliko kolesarili skupaj.

Tudi sama se po vseh opravkih vedno pelje s kolesom, to ji daje kondicijo. Težko se odloči, kateri aktivnosti bi dala prednost - niha med tekom, vrtom in igranjem klavirja. Pomembno je tudi spanje, saj spi blizu devet ur na dan. Tek ji daje dobro počutje, meni, da zato, ker gre za prizadevanje in trud. Želi ostati gibčna in dejavna čim dlje. A ko teče maraton, pazi, da ne gre prek svojih meja: »Vedno si mislim, da moram priti v cilj zadovoljna, tako bom imela veselje še naprej tekmovati.« Tudi svojim vrstnikom svetuje, da naredijo kaj zase. Zdrav posameznik lahko marsikomu pomaga, je bolj vesel in srečen.

Pred leti je začutila potrebo tudi po pesnjenju. Kot članica društva literatov med upokojenci je v zbirki LIKUS Prehojene poti (1998) objavila svoje pesmi o življenjskih izkušnjah.

Ne vemo, koliko poti bo še pretekla in prekolesarila Kazimira Lužnik, koliko skladb preigrala in koliko pesmi bo napisala, pomembno pa je, da ju z možem osrečuje pestra aktivnost.

Besedilo in fotografija: Samo Šavc