Glavni, trg središče ribniškega družabnega življenja

Zgodbe | nov. '10

»Dvoslikovna razglednica Ribnice, ki jo je v začetku prejšnjega stoletja izdelal znan postojnski poklicni fotograf in založnik Maks Šeber, prikazuje najznačilnejša motiva upravnega, gospodarskega in kulturnega središča Ribniške doline, ki se prvič omenja leta 1220 in nato od leta 1350 kot trg. Na desnem posnetku je jedro naselja, ki ga predstavlja v trg razširjena glavna ulica s strnjeno pozidavo na obeh straneh; v tistih časih so ga imenovali Glavni, danes pa je to Škrabčev trg. Na levi sliki je skupina treh krošnjarjev, ki so z ribniško suho robo po vsem slovenskem ozemlju in tudi tujih deželah z značilno melodično govorico in šegavostjo stoletja širili dobro ime svojega kraja,« nas je ob ogledovanju starejše od obeh objavljenih starih razglednic iz bogate zbirke, ki sta jo ustvarila s sinom Aleksandrom, najprej opozoril 76 – letni upokojeni strojni ključavničar Andrej Krampelj.

Z imenom Ribnica so nekoč označevali celotno širšo okolico trga. Njegov srednjeveški razvoj je najtesneje povezan z Ortenburžani, v času katerih je Ribnica postala pomembno gospodarsko, upravno in sčasoma tudi cerkveno središče širšega območja. Zato je že v 15. stoletju obstajala šola, ki je uživala velik ugled, za katerega so ribniški veljaki zelo skrbeli. Tako je v letih 1810 – 1812 »slovito ribniško normalko« na pobudo strica, duhovnika Jožefa Prešerna obiskoval tudi njegov nečak, pesnik France Prešeren. Eden najstarejših trgov na Slovenskem je pravi razcvet doživel po izgradnji železnice, ko je postal pomembna tovorna postaja za izvoz lesa, lesnih izdelkov in živine. In glavnina poslovnega in družabnega življenja se je v tem mestnem naselju, ki leži na obeh bregovih zdaj regulirane ponikalnice Bistrice, med gozdnatima Malo goro na vzhodu in Veliko goro na zahodu, odvijala prav na Glavnem trgu, kjer so prevladovale gostilne in trgovine, katerih lastniki so bili praviloma tudi posestniki in kmetje, ter obrtniške delavnice.

Številne gostilne, trgovine in obrtniške delavnice

»Če pogledamo levi niz trških stavb, nam najprej pade v oči manjši vodnjak pred Johanovo hišo, ki je bil eden od štirih, ki so v tistem času na ribniškem trgu oskrbovali tržane z vodo. Drugi takšen je stal levo ob grajskem mostu, medtem ko sta bistveno večja litoželezna vodnjaka (s svetilkama na vrhu) bila med štirimi kostanji pred vhodom v cerkev oziroma na prostoru ob Miklovi hiši. Tudi ob slednjem so posadili kostanje in uredili okrasne gredice,« pojasnjuje Andrej Krampelj, ki je razen starih razglednic in fotografij o ribniški preteklosti skupaj z ženo Angelo zbral še veliko drugega pisnega gradiva, s katerim mimogrede podkrepi svojo pripoved. »V hiši z ulično svetilko na pročelju je bila Prajerjeva (Hočevarjeva) gostilna, v naslednji, Pickovi, pa je imel Franc Češarek trgovino z raznim orodjem. Takoj zraven je bila Pirkovičeva trgovina z mešanim blagom, nato pa si sledijo: Bukovčenova (Klunova) kmetija, Činklova gostilna, Debelakova (Pelčeva) kmetija, Ulčarjeva gostilna in prodajalna tobaka, Rajhova (Arkova) mizarska delavnica, Miheličeva gostilna, Pokovčeva trgovina z mešanim blagom, Štekličkova (Lovšinova) mesarija, gostilna in mesarija Pri Cenetu Andreja Podboja, Špičkova kmetija ter na koncu električar Kozina in vodovodar Češarek,« našteva nekdanje prebivalce v tem delu Glavnega trga, pri čemer je veleposestnik, gostilničar in mesar Andrej Podboj najtesneje povezan tudi z njegovo rodbino, saj se je stari ata Ignac Krampelj, doma iz Četeža pri Turjaku, po prihodu v Ribnico zaposlil pri njem in bil štirideset let prvi hlapec, medtem ko se je njegov oče, prav tako Ignac, tu izučil za mesarja.

Preden se je naš živahni sogovornik lotil še desnega niza trških zgradb, je dodal, da sta dva od prej omenjenih tržanov (Josip Klun in Andrej Podboj) povezana tudi z industrializacijo Ribnice v začetku 20. stoletja, saj sta bila poleg Andreja Peterlina in Franca Pirkerja solastnika opekarne in parne žage na Veliki Mlaki, za katero so načrte naredili na Dunaju, obratovati pa je začela leta 1901.

»Na nasprotni strani razgledniške fotografije je najprej Slemenčeva gostilna, zatem hiša posestnice Pavle Kus, Jakličeva (Klunova) trgovina z mešanim blagom, Pildarjeva (Pelčeva) gostilna, dom lesnega trgovca Poljanca, Bregarjeva gostilna in mesarija, Miklova hiša, dekliška šola, župnijska cerkev sv. Štefana, župnišče in mežnarija ter Oničeva hiša s kavarno in trgovino z mešanim blagom,« nadaljuje z opisom Andrej Krampelj in nas opozori še na veliko drevo, stoletno lipo, ki je stala pred dekliško šolo oziroma cerkvijo. »Lipa, ki je bila stara nad 200 let, je bila ponos ribniškega trga. Pod njeno senco so se Ribničani zbirali, plesali in razgrajali, vonj lipovega cvetja je v junijskih dneh prepojil ribniški trg. Lipa se je posušila, zato so jo morali leta 1910 podreti. Podiranje je trajalo dva dni. Najprej so obsekali veje, potem pa so podrli deblo, ki je merilo v premeru čez poldrug meter. Debelo deblo so razžagali na polmeterske čoke, v katere so potem nekateri tržani na svojih vrtovih sadili cvetje. Kasneje so ob več priložnostih poskušali na istem mestu zasaditi novo mlado lipo, vendar se ni nobena hotela prijeti,« je v svojem diplomskem delu »Miklovi« o tej znameniti lipi med drugim navedla etnologinja Rosalia Maria Arnšek.

V Miklovi hiši sedaj knjižnica, galerija in muzej

Župnijska cerkev sv. Štefana stoji na mestu starodavne prednice, domnevno zgrajene okoli leta 1000, in je bila večkrat porušena in prezidana. Ko je predzadnja cerkev po slabih sto letih postala pretesna in dotrajana, jo je dal tedanji dekan in župnik Ignacij Holzapfel leta 1866 porušiti in začel s sodelovanjem in prispevki vseh župljanov še isto leto graditi novo, mogočno stavbo z dvema zvonikoma. Dograjena je bila že čez dve leti in je ena največjih cerkva v ljubljanski nadškofiji in Sloveniji sploh. V dolžino meri 50 in širino 22 metrov, medtem ko je v prezbiteriju visoka 16,6 in ladji 18 metrov, tako da je tudi od daleč dobro prepoznavna, o čemer priča druga, panoramska razglednica Ribnice. Sezidana je v historičnem romanskem slogu, njena notranjščina pa se ponaša s poslikavami: Janeza Wolfa, Matije Koželja, Ivana Groharja, Matevža Langusa in Ivana Franketa; svoje sledi pa sta v njej pustila tudi arhitekta Ivan Vurnik in Jože Plečnik.

Hišo številka dva na Glavnem trgu ali Miklovo hišo je po očetovi smrti leta 1836 skupaj s kmetijo, gostilno in pekarijo prevzel sin Anton Arko, jo dal leta 1858 podreti in sezidati novo, ki je bila dokončno urejena deset let pozneje. Ko je Anton Arko leta 1896 umrl, je zaradi nesrečnih okoliščin in tveganih poslovnih odločitev zapustil Miklovino močno zadolženo, zato je mati nagovorila hčerko Karolino, poročeno najprej Pakiž in nato Goederer, da je prišla domov ter s pridnostjo in varčnostjo rešila posestvo. Pri tem je Miklova mama, kakor so jo klicali, najprej močno skrčila kmetovanje in nato opustila pekarijo ter obdržala le gostilno. Ob bombardiranju Ribnice leta 1944 je bila dodobra poškodovana tudi ta hiša, ki jo je Miklova mama trudoma obnovila, nakar je bila v petdesetih letih nacionalizirana. A ker ni bila deležna potrebne skrbi, je v treh desetletjih vidno propadla. Vnuka Miklove mame dr. Irena Arko in dr. Vojko Arko sta se leta 1991 sporazumno odpovedala denacionalizaciji Miklove hiše, ki so jo nato temeljito prenovili in v njej uredili knjižnico, galerijo in muzej.

V tem delu naselja, torej na Škrabčevem trgu (po jezikoslovcu in nabožnem pisatelju Stanislavu Škrabcu), so tudi danes večinoma trgovine in gostilne ter nekatere druge poslovne dejavnosti, zato je tu, kot pravi Andrej Krampelj, še vedno zelo živahno. Njegovo podobo kvarijo le nekateri prazni lokali in zanemarjena pročelja nekdanjih trških hiš.