Dolg države (še) ni ugasnil
V času proslav ob 20. obletnici združitve obeh Nemčij so v Berlinu objavili tudi sporočilo, da je država poravnala vse obveznosti za povzročeno vojno škode v prvi svetovni vojni. Tako je skoraj stoletje dolgo trajalo, da je bil v celoti poravnan dolg, ki so ga zmagovalci naložili poražencem, zato lahko upravičeno pričakujemo, da bo minilo še nekaj časa, da bodo poplačani tudi dolgovi iz časa druge svetovne vojne. Milijonov človeških žrtev seveda ni mogoče preračunati v denarne odškodnine, vsaj delno pa je mogoče povrniti gmotno škodo.
Tudi med nami še živijo ljudje, ki so v času druge svetovne vojne utrpeli škodo, ki jim je država doslej še ni poravnala. Res je, da so jo državni organi neposredno po vojni ugotavljali in preverjali verodostojnost zahtev. Nekdanja skupna država je kot oškodovanka skušala to škodo izterjati s sklenitvijo ustreznih meddržavnih sporazumov in dobršen del zahtevanih sredstev je tudi dobila. Zdaj slovenska vlada pripravlja zakon, ki naj bi omogočil, da bo končno poravnan ta dolg tudi do njenih državljanov. Pri tem pa se zastavlja kar nekaj vprašanj, ki bi jih moral zakonodajalec upoštevati, da ne bi bili oškodovanci neenakopravno obravnavani. Tako bi bilo treba odgovoriti, kako poravnati vojno škodo, ki jo je na slovenskem ozemlju povzročila Neodvisna država Hrvaške, ki je okupirala del našega ozemlja. Tudi upravičencem dela Slovenije, ki ga je okupirala medvojna Madžarska, bi moral zakon omogočiti povrnitev vojne škode. In ne nazadnje, kako poravnati škodo, ki so jo na slovenskem ozemlju povzročile kolaborantske enote.
Državljani so zagotovo upravičeni zahtevati, da jim država, ki je ob razdružitvi nekdanje SFRJ prevzela tudi vse njene obveznosti, poravna svoj dolg. Težava pa je v tem, da še vedno ni dogovora o razdelitvi nekdanjega skupnega premoženja, kakor tudi obveznosti nekdanje države. Kako zapletena je pot pri iskanju dogovora, se lahko prepričamo tudi iz zapletov pri poravnavanju vlog varčevalcem nekdanje Ljubljanske banke.
In koliko sploh lahko pričakujejo upravičenci za povrnitev vojne škode? Najprej je seveda postopek odvisen od prijavljene škode, ki so jo po drugi svetovni vojni popisali takratni državni organi. Najmanj, kar lahko zahtevajo, je uporaba enakega vzorca vrednotenja, kot je veljal v postopkih denacionalizacije. Drži, da v tem primeru ni mogoče škode povrniti »v naravi«, temveč le z denarno odškodnino. Vendar, ali lahko država poravna te upravičene zahteve pred koncem pogajanj o nasledstvu? Drugače povedano, poravnava vojne škode do posameznih upravičencev mora biti sestavni del nasledstvenih pogajanj. V njihovem imenu mora država vztrajati, da se sorazmerni del premoženja nekdanje skupne države prizna tudi za poplačilo tovrstnih upravičenj.
Povrnitev vojne škode je zagotovo zapleteno vprašanje, vendar o utemeljenosti zahteve, da naj država povrne oškodovancem svoj dolg, ne gre dvomiti. Na drugi strani pa tudi drži, da tega dolga ni mogoče izplačati pred iztekom nasledstvenih pogajanj. Svojo zavezo, da se ta obveznost poravna, naj država pokaže z izdajo državnih obveznic, ki bodo vnovčljive, ko se bodo končala pogajanja o nasledstvu nekdanje skupne države. Ob tem pa se vendarle zastavlja vprašanje, kam je šel denar, ki ga je nekdanja SFRJ dobila kot vojno odškodnino. Tako kot mnogo drugih skupnih prihodkov je bržčas poniknil v nikoli dovolj polni skupni malhi. Seveda nikakor ni mogoče trditi, da je ves ta denar enostavno izginil, zato je še toliko pomembneje vztrajati, da se v nasledstvenih pogajanjih tudi v tem primeru uveljavi načelo enakih pravic in obveznosti. Šele na tej podlagi bo naša država lahko poravnala obveznosti, ki jih je ob osamosvojitvi prevzela do svojih državljanov. Njene finančne zmožnosti so sicer omejene, vendar mora demokratično državno skupnost voditi načelo, da je treba izpolniti dogovorjene pogodbene obveze. Če to spoštuje, ko gre za Evropsko unijo ali zvezo NATO, ni razloga, da svojih obveznosti ne bi izpolnila, ko gre za njene državljane.
