Še je upanje
Vnukinja me je "določila" za sodelovanje pri njenem šolskem novinarskem krožku in mi povedala, da mi bo vsekakor pravočasno sporočila, kdaj naj pridem k njim in jim kaj povem o novinarskem delu. Potem mi je pokazala tudi že svoj prvi novinarski zapis, v katerem popisuje, kako je bilo na Slovenskem v času poplav. "Imaš kakšno pripombo? Sem odgovorila na vsa tista novinarska vprašanja kdo, kdaj, kje, kaj, kako, zakaj ...?" Pohvalil sem jo, da je dobro napisala uvod, jedro zgodbe in zaključek ter jo spodbudil, naj še kaj napiše. Tudi o čem takem, kar doživlja, vidi in občuti sama (divjanje poplav je pač spremljala po televiziji). Obljubila je, da vsekakor bo. "Tako bo napisano, da bo tudi za časopis," mi je obljubila.
Teden dni kasneje so pred menoj sedeli mladi, kakih deset let starejši od vnukinje. Študentje iz Slovenije, EU, Avstralije, Kanade in Kitajske. Ugotavljali smo, kako smo globalno preplavljeni z informacijami – in predvsem z njimi, ter se spraševali, kako novice in poročila nadgraditi z novinarsko zgodbo, s pripovedjo, ki je že malone literarna, a podatkovno še vedno povsem verodostojna in privlačna. Kako pisati za danes, da to pisanje ostane tudi v prihodnosti. Kako se na tem področju približati novinarskim zgodbam Dickensa, Capoteja, Steinbecka, Orwella, Hemingwayja ... In pri vsem tem (samo)izpraševanju nas ni odnašalo na neke twitofaceinternetne povezave, temveč smo brez pomislekov ali dilem ostajali pri novinarski klasiki - v glavnem pri časopisih in revijah. To so še vedno prava sredstva za komunikacijo, za dialog, smo soglašali, in to zlasti v teh časih, ko smo priča povzdignjenim glasovom politikov, sindikalistov in drugih, ko govorijo o nujnosti dialoga. A govorijo zgolj sebi in sploh samo govoričijo. Ne komunicirajo!
Naša nedavna medgeneracijska razmišljanja pa so me pripeljala tudi v prepričanje, ki bi ga lahko izrazil s kratkim, preprostim stavkom: še je upanje. Namreč upanje, da je tisk - kot bi dejal Lippmann - še vedno v jedru načina, kako komunicirati, kako gledati na naše življenje, kako ga razumeti in kako ga posredovati bralcu. V tem zajemanju, pisanju zgodb iz življenja za (bralčevo) življenje je bistvo intimnega odnosa med časnikom in bralcem.
Živimo v svetu čedalje večje brezosebnosti. Nove tehnologije prihajajo in minevajo v znamenju preobilice informacij. Za nadgradnjo slednjih pa mora skrbeti novinarstvo, ki ostaja in obstaja še naprej ne glede na to, kaj se dogaja na področju informativnih tehnologij. In če naj bo časnik tudi v prihodnje intimen sogovornik v dialogu z bralcem, potem mora poskrbeti, da v sodobnih razmerah svojo vsebino prilagodi tako, da se ta obrača k posamezniku, njegovim težnjam in vprašanjem, ki zadevajo zlasti kakovost življenja. Novinarska zgodba, story, je verjetno tista privlačna oblika komunikacije, s katero se je mogoče približati bralcu in ga prepričati, da o tistem, kar zgodba pripoveduje, razmišlja. Z njeno vsebino seveda lahko polemizira ali pa se z njo identificira, v vsakem primeru pa je zgodba (ne samo dnevno, ampak trajneje) pomembna za njegov miselni in čustveni tok.
In če se bralcu hočemo resnično približati, potem moramo seveda vedeti, kaj ga zanima ali kaj naj bi ga zanimalo, a tega še ne ve. Poznati je treba njegov doživljajski svet in temu prilagajati vsebino, zlasti pa način posredovanja te vsebine. Če bralec dogodke, ljudi, nenavadnosti tehta bolj po biblijskem vzoru dobro - slabo, goljufivo - pošteno, skromno - požrtno, potem bi kazalo tudi časopisne rubrike prilagoditi temu in izbrisati iz njih stare šablonske nadnaslove o (notranji in zunanji) politiki. Sploh se ne bi smeli tako rutinsko prilagajati dnevni politiki in njenim šovom ali tako imenovanim novinarskim konferencam, pač pa bi morali namesto tega uredniško samostojno iskati teme za dialog z bralcem, hkrati pa se prilagajati tudi hotenjem in interesom mladih. Da, njih. Z njimi, kot rečeno, upanje še živi.
