Ribe... november
Distanca je koristna in če je vmes dovolj časa, se razblinijo podrobnosti in ostane zgolj bistvo.
Lanski festival za tretje življenjsko obdobje mi je ostal v neprijetnem spominu. Zelo zasebnem, kajti v enem od preddverij Cankarjevega doma so me zmamili, da sem kupila nekakšne elektronsko izračunane vložke za čevlje, ki pa sem jih po mučnih dnevih "privajanja" naposled vrgla v smeti. Ker sem take, bolj »šparovne vrste«, sem jih vrgla v smeti šele včeraj, a še to po hudem oklevanju. Ne meče se v smeti nekaj, kar je vredno sto in nekaj evrov, mar ne? Tega si noben upokojenec ne more privoščiti!
Pa smo tam: pri revščini, o kateri je bilo na letošnjem festivalu govora po dolgem in počez, kajti resen del festivala, konferenca, se je letos vrtel v začaranem krogu socialne izključenosti in revščine, čeprav je delovni naslov opozarjal na optimizem, na iskanje poti v blaginjo in socialno vključenost.
Žal je festival spremljala objektivna smola: stavkali so naši upravni delavci, pa tudi evropski kontrolorji letenja. In pri vsem tem je festival potekal med predvolilno kampanjo. Posledično na festival ni priletela Anne-Sophie Parent, najbolj pričakovana gostja iz tujine, predsednica evropske platforme za aktivno staranje (AGE Platform Europe), kar je za domače politike pomenilo dodatno smolo, saj bi bila Parentova neprimerno bolj diplomatska kot pa predsednica ZDUS dr. Mateja Kožuh Novak. Kaj vse je izrekla slovenskim politikom! (Njen govor je v celoti na youtubu ali na spletni strani Zdusa). Za neustrašnost je požela sedem dolgih aplavzov občinstva, kar je več, kot jih je dobil tedanji kandidat za ljubljanskega župana, zdaj že v drugo izvoljeni Janković. A ta dva sta bila tudi edina, ki sta razburkala kri in dvignila pritisk ljudi. Nagnetlo se jih je že prvi dan, da si se lahko prerival po hodnikih, kjer so na stojnicah ponujali vse - od tistih vložkov za čevlje do Vzajemnosti seveda, vmes pa vrsto stvari, ki jih upokojenci menda nujno potrebujemo. Tudi letos je bil festival čas rajanja, petja, folklore, čas branja knjig za tiste, ki ne morejo brati sami, pa kuhanja, nasvetov, nagrajevanja, srečelova, seganja po jabolkih in poticah, ki so jih napekle ženske za devetimi gorami in vodami. Lepo! Prijetno! Zabavno! Vsi so se imeli tako, kot so pričakovali in še bolje. Zadovoljne obraze so ljudstvu kazali tudi ministri in ministrice. Njihovi sprejemi na vrhu Cankarjevega doma so se zgodili, a ker ne hodim nanje, lahko le predvidevam, da je bilo vse v stilu in fino.
Bila pa sem na vseh treh panelnih razpravah in vsak dan na eni od okroglih miz. Tu se je laže dihalo, ljudi je bilo manj, kot bi jih moralo biti spričo ugotovitev strokovnjakov in seveda uradnih predstavnikov ministrstva, ki ima na skrbi lajšanje tegob tretje generacije. Splošen vsebinski vtis je optimističen: pot naprej je vidna, pa čeprav je trnova in speljana navkreber. Napredek je, čeprav se zdi manj otipljiv, kot bi lahko bil. Ni samo recesija cokla za vratom državnih uslužbencev, ampak tudi obilje morda premalo razumljenih in spoštovanih besed, ugotovitev in zaključkov iz prejšnjih festivalov. Pa vendarle: očitno se domači politiki zavedajo problema tretje generacije, ki živi tako dolgo, da so že začeli govoriti o četrti generaciji. Na okornost politikov in upravnih delavcev kaže tudi dejstvo, da le stežka razumejo to, tretjo generacijo, ki si nikakor noče živeti zaprta v upokojenskih domovih, ampak hoče ostati doma, na svojem, samostojna, se učiti in prilagajati novostim, ki si namesto domov želi številne in cenene servisne službe, ki bodo pomagale, ko pride nemoč, ki si želi od socialnih služb razumevanja namesto obsojanja, prijaznosti namesto odpora, ki si želi sodelovanja z mlajšimi namesto osame. Na srečo je v ozadju Evropa in njen denar, ki ga je mogoče uporabiti za raziskave in poskusne projekte, kakršnega so s pomočjo ministrstva uvedli v Celju, ki je starejšim menda najbolj naklonjeno slovensko mesto (Jankovič bo Šrotu seveda rekel, da je Ljubljana tista ...). No, naj se izkaže! Morda bo konkurenca med mesti še najbolj koristila prav nam, tretji generaciji, ki se enkrat na leto z največjim veseljem pripelje z avtobusi in poceni vlakom v Ljubljano na svoj žur.
Čez leto dni se torej spet srečamo iz oči v oči s politiki.
