Streha nad glavo, dacar na strehi
Vladna struktura ne glede na politično sestavo že skozi več zamenjav pripravlja dostop do novega potencialnega vira, s katerim bi zavoljo pomanjkanja ustvarjalnih idej, slabega gospodarjenja in škodljivega odlivanja kapitala napajala čedalje bolj suho državno blagajno. Sprva je to potekalo prikrito, kmalu pa je postalo očitno, da se ji sline cedijo predvsem po obdavčevanju nepremičninskega premoženja. To niti ne bi bilo narobe, če bi šlo za uresničevanje koncepta do ljudi prijazne države in bi takšne dajatve pripomogle k izravnavi socialnih krivic. Na skrite namene očitne manipulacije s popisom nepremičnin pa so bolj kot kaj drugega pokazala »zagotovila« z različnih »visokih mest«, denimo sekretarke na Bajukovem ministrstvu, ki je prek medijev ničkolikokrat zagotavljala, da ta popis nikakor ne bo podlaga za obdavčevanje.
To je nato do onemoglosti ponavljal direktor Geodetske uprave Slovenije, ustanove, ki ji je vlada naložila izvedbo popisa nepremičnin, nato pa tudi njihovo ovrednotenje. Za prvo je geodezija vsekakor usposobljena, za drugo pa nikakor. V ta namen stroka nima znanstvene in računske podlage. Od direktorja bi bilo zato korektno, da bi na to dejstvo opozoril in bi argumentirano zavrnil takšno nalogo, saj je s svojim aparatom ni mogel in je tudi ni kakovostno opravil. Vendar jo je sprejel. Tako so na GES izdelali tako sporen in zapleten sistem, da ne poznam človeka, ki bi se mu zdel primeren in sprejemljiv ne zgolj kot informativna sonda in še manj za neposredno materialno obremenjevanje ljudi. Mnoge postavke tega sistema so sporne in slabo definirane že vsaka posebej, pri seštevanju v končni rezultat pa se povečajo ter pomnožijo tudi napake. In tako se dogaja, da so nepremičnine na primerljivih lokacijah in za primerljive stavbe povsem neprimerljive, vsakemu laiku očitne razlike pa uvrščajo na iste ravni docela neenakovredne objekte. Seštevek naj bi bil naposled približna tržna vrednost, ko pa se je pokazalo, da to ni, so začeli tvorci tega sistema pojasnjevati, da gre samo za računske primerjave, ki naj bi bile med seboj le relativno primerljive.
Zmazku na sistemski ravni je nato sledilo nedopustno šušmarstvo v izvedbeni fazi. Na hitrih tečajih so usposobili študente in druge izvajalce, ki so nato šli od hiše do hiše, pri tem pa je ostalo sporno, ali je takšno zajemanje podatkov, v končni fazi pa njihovo posredovanje drugim sploh zakonsko dopustno. Ponekod so popisovalce sprejeli prijazno, drugje hladno in z nezaupanjem ali pa so jim preprosto pred nosom zaloputnili vrata. Na sodelovanje pripravljeni so nekatere podatke korektno posredovali, druge pa zamolčali ali prikrojili. Od »kosa« plačani popisovalci so jih le površno primerjali z dejanskim stanjem ali sploh ne in že so odvihrali k novim žrtvam. Tako je nepregledna množica podatkov vsebovala veliko napak že ob zajetju, še večje in hujše pa so nastale pri vnašanju v računalnik in nadaljnji obdelavi, tako da bi končnega obračuna ne bi mogli in ne smeli uporabiti v nobene uradne normativne namene, še najmanj pa za odmero davkov. Po ugotovitvi tega dejstva pa so si naročniki in tvorci tega kaotičnega sistema privoščili nekaj nezaslišanega: objavili so, da na poskusne izračune pripombe praviloma niso možne (?!), hkrati pa zagrozili z visokimi kaznimi za tiste, ki napak ne bi prijavili (?!). Očitno so pri tem žugali s palico, ki je pravno ne bi bilo mogoče uporabiti na sodišču, če morda na domačem ne, pa zanesljivo ne na mednarodnem (EU).
Denimo, da bi sistemske napake odpravili. Sledila bi odmera novih davkov na nepremičnine. Pri tem bi bil bistvenega pomena faktor, ki naj bi omogočil prehod od ocene do odmere davka. Slišali smo že različne napovedi, koliko naj bi pobrali dacarji: od nekaj tisočink do dveh odstotkov. V slednjem primeru bi bili davki tolikšni, da bi lastniki v 50 letih še enkrat plačali celotno ceno svojih nepremičnin. Kaj bi se zgodilo, če bi aktualna vlada skozi šivankino uho spravila tudi ta invalidni zakon? Potem bi bili mnogi prisiljeni svojo nepremičnino prodati – najbolje državi in za nominalno vrednost. Tržna pa bi bila zaradi tega, ker bi bilo nepremičnine v takšnih razmerah bolje ne imeti kot imeti, mnogo nižja od realne. In tako bi se lahko za razmeroma majhen denar bogati polastili takšnih nepremičnin; tako bi imeli denar in še nepremičnine. Nekateri moji sogovorniki so prepričani, da pri vsem skupaj tudi gre za prav takšno manipulacijo, ki bi bila v tem primeru prava socialna zarota.
Mediji so o različnih plateh te polomije pri uvajanju novih davkov že obvestili javnost, tako da so posamezniki spoznali, da v njihovem primeru ne gre le za posamezen primer. Celo tisti mediji, ki so zaradi lastniških vzvodov in političnih vplivov prisiljeni k »pridnosti« poročanja (po načelu: poljubi roko, ki te hrani), si niso mogli kaj, da v tem primeru ne bi uporabili najkrepkejših besed, in to obenem z opozorilom, da vlada s takšnim sistemom ne rešuje toliko prazne blagajne, kot predvsem dela politični samomor.
Prebivalcem Slovenije veliko pomeni nekaj deset lastnih kvadratnih metrov stanovanja ali celo nekaj lastne strehe nad glavo. Mnogi so za to garali in si pritrgovali od ust vse svoje delovno življenje, pa še vedno odplačujejo dolgove. Kdor se bo kot slon v trgovini s porcelanom dotaknil te njihove lastnine, bo potegnil kratko. Vlada, ki bi tako ravnala, bi si s tem podpisala odpustnico.
Oškodovani, ogoljufani, tisti, ki se jim je zgodila krivica, se pogosto združijo v skupen nastop za lastno obrambo in odpravo takšnih dejavnikov. Včasih tudi v obliki »jeznih skupin« (nezadovoljni varčevalci, preganjani kadilci, neplačani upniki itd.). To se utegne zgoditi tudi zaradi nepravilnosti pri popisu nepremičnin in zavoljo poskusov odmerjanja davkov na tej osnovi. To je vladi že ob prvih odzivih javnosti nedvomno jasno in zato lahko pričakujemo, da bo odstopila od zdajšnjega neuporabnega sistema, njegovi neposredni tvorci in izvajalci pa naj tudi požanjejo logične posledice.
