Marjan Roblek-Matevž

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Marjan Roblek-Matevž

Zgodbe | nov. '10

»Vsaka stvar je za nekaj dobra!« Modrost, ki se je oklepa Marjan Roblek, odkar mu je, štirinajstletnemu fantiču, ob koncu druge svetovne vojne v roki eksplodirala bomba in razblinila sanje o igranju na harmoniko. Zato pa smo Slovenci dobili izvrstnega pevca, pisca skečev in humorista -Matevža.

 

Življenje mu v rosni mladosti ni prizanašalo. Bil je nezaželen bajtarski otrok in že z devetimi leti je šel služit za pastirja. Vsem tegobam navkljub pa se je šolal in leta 1950 maturiral na kranjski gimnaziji, pozneje končal še študij na višji pedagoški šoli. »Študij me je pritegnil zgolj zaradi enega razloga - pomagati otrokom. Sam sem imel zelo težko otroštvo in kdorkoli mi je kot otroku kakorkoli pomagal ali bil dober z menoj, sem si ga za vedno zapomnil in mu bil za to večno hvaležen. Življenje pa se je zasukalo tako, da sem prišel službovat na porajajočo se slovensko televizijo in med drugim z velikim veseljem in ljubeznijo sodeloval pri otroških oddajah.« Seveda pa je bila glasba, predvsem narodno-zabavna, tista, ki mu je zapolnjevala in mi bogatila življenje. Najprej je bilo petje fantov na vasi tisto, ki ga je prevzelo. Pa seveda harmonika!

»Ko sem služil v Predosljah pri Kranju, mi je gospodar, ki je bil tudi dober harmonikar, obljubil, da bo po njegovi smrti harmonika moja. In ko je nekoč zbolel, sva oba z njegovo ženo molila ob kmetovi postelji. Ona, da bi ozdravel, jaz, da bi umrl. Po poškodbi roke seveda z igranjem harmonike ni bilo nič. Ostalo pa mi je petje in v glasbeni šoli sem srečal krasne fante in skupno smo ustanovili ansambel Beneški fantje. Na Radiu Ljubljana je bila takrat posebna oddaja namenjena beneškim Slovencem in spominjam se pesmi Zvezde žarijo, ki smo jim jo namenili in je v tistih časih postala pravi hit.«

Zvezde, ki so na takratnem narodno-zabavnem nebu najbolj sijale, so bili Avgust Stanko, Božo in Miško, Vaški kvintet in Fantje na vasi.

Marjan je pri Beneških fantih pel tenor in bariton. Ko pa so leta 1952 zastavili prvo slovensko koncertno turnejo, so potrebovali tudi komentatorja, napovedovalca in humorista. In tako je Marjan Roblek postal Marjan Roblek- Matevž. Čez dve leti si bo Matevž nadel šest križev, Marjan pa čez leto osem.

»Seveda so ljudje na naših koncertih uživali predvsem ob dobri glasbi. Pri skečih in humornih vložkih so se še posebej režali, če si kaj rekel čez oblast, kar pa seveda ni bilo posebej zdravo. Med drugim sem napisal takole besedilo:

Luna na zadrugo sije, traktor na travniku gnije! Direktorja so nam zaprli, po poklicu bil je pek. Hlevi so se nam podrli, krave plavajo v drek'!

Zaprli me seveda niso, so mi pa svetovali, naj se takih in podobnih besedil raje ne lotevam več.«

Pot glasbenika in humorista ga je vodila tja, kjer so živeli Slovenci. Še zdaj ne more pozabiti, kako so bili Slovenci po svetu razklani, kako po neumnem so se delili na vaše in naše, a se nekaj podobnega, žal, dogaja tudi zdaj.

Pokojnino je zaslužil na Televiziji Ljubljana. Rad je delal v vlogi realizatorja, čeprav je bil v resnici režiser. Zaradi svoje skromnosti ni kaj dosti dal na nazive. Podpisoval se je pod zdravstvene oddaje, pa kmetijske, otroške, izobraževalne in narodno-zabavne oddaje. Zlasti slednje so mu bile še posebej pisane na kožo. Proti koncu delovne dobe so mu kot nekakšno kazen zaradi njegovega nerganja naložili oddajo za gluhoneme Svet tišine.

»Kaj lepšega me ob koncu televizijske kariere ni moglo doleteti. Če je kdo razumel te prizadete ljudi, sem bil to jaz. Pomagal sem jim po vseh svojih močeh tako pri oddaji, kot tudi pri tem, da so si postavili lasten televizijski studio. Dopovedal sem jim, da je televizija izum, ki je tak, kot da bi bil nalašč 'pogruntan' za gluhoneme. To mi je tudi uspelo. In na to sem še posebej ponosen. Tudi zavoljo tega se počutim bogatega.«

Marjan Roblek-Matevž starost preživlja skupaj s soprogo v skromnem, sam pravi - socialističnem stanovanju. »Če ima sosed vetrove, moramo tudi pri nas zračiti stanovanje. No ja, saj ni tako hudo, da bi le zdravje bilo. Včasih res pomislim na hiško kje na deželi, vendar mi za to pri teh letih zmanjkuje volje in energije, da o denarju niti ne govorim. Napolnjuje pa me misel na lepo, z glasbo in humorjem polno življenje. Čudovito je bilo desetletja sodelovati v oddaji Koncert iz naših krajev Radia Ljubljana, krasno je bilo imeti še eno radijsko ženo, ki sliši na ime Iča od hudiča.«

Marjanu so ostale nedosanjane sanje o igranju na harmoniko, ostal mu je študij na igralski akademiji. »Pa nič zato«, pravi, »ne boš verjel, kako bogat sem,« in se pri tem hudomušno nasmehne.


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media