Aktivna starost ne pozna sivine
Tako kot se dr. Božidar Voljč dobro razume s svojo starostjo, se dobro razume tudi na starost drugih. Zato pri Inštitutu Antona Trstenjaka vodi zdravstveno gerontologijo, kot enega največjih strokovnjakov s tega področja pa ga priznava tako strokovna, kot tudi širša slovenska javnost. V zadnjem času smo ga poslušali na dveh odmevnih dogodkih – na Festivalu za tretje življenjsko obdobje in v akciji Slovenskega farmacevtskega društva za pravilno in varno uporabo zdravil. Razmišljanja, ki jih je predstavil na teh dogodkih, želimo predstaviti tudi našim bralcem.
V dolgoživi družbi pogosto govorimo o aktivnem staranju, vi pa poudarjate tudi pomen zdravega staranja. Kakšno je torej zdravo staranje?
Ni kakovosti življenja brez zdravja in kakovost življenja povratno vpliva na zdravje. Enako je z aktivnim staranjem, torej »aktivno in zdravo staranje« nista dva, ampak en sam pojem, v katerem obe prvini druga drugo dopolnjujeta in v katerem tudi zdravje in kakovost življenja igrata zelo pomembno vlogo.
Kako naj razumemo vsebino in pomen aktivne in zdrave starosti? To ni le v tem, da nismo bolni, kakor ponavadi mislimo, ampak bolj v tem, da zdravo živimo z vsemi sposobnostmi, ki jih imamo. Tudi bolnik s kronično boleznijo se lahko sprehaja, skrbi za svoje telo, pazi na svojo težo, prehrano, ne kadi itd. ter s takim načinom življenja dočaka visoko starost. Pogosto se zgodi, da tak človek umre zaradi povsem drugega razloga in ne zaradi bolezni, s katero je desetletja živel. Del aktivne in zdrave starosti je torej v zdravem načinu življenja, drug, prav tako pomemben, pa v tem, da nismo socialno izolirani, da smo na kakršenkoli način aktivno vključeni v življenje svoje okolice, da vzdržujemo aktivne odnose ne le s člani družine, ampak imamo prijatelje, znance, skratka svoj aktivni svet, ki je daleč od pojma sive starosti, ki jo čaka le še smrt. Če k temu dodamo še zanimanja, pričakovanja in načrte, potem se lahko že kar pohvalimo, da je naša starost aktivna in zdrava.
Ob tem pa se moramo tudi na ravni slovenske družbe vprašati, kako aktivno in zdravo živijo naši starostniki in koliko aktivnosti in zdravja je v povprečju, kje lahko razmere hitro, kje pa malo počasneje popravljamo in s katerimi ukrepi. Upam, da bodo pripravljavci nove slovenske strategije za varstvo starejših državnemu zboru in vladi ponudili v obravnavo in sprejem strategijo, ki bo izžarevala poznavanje in razumevanje perečih vprašanj ter ponudila sprejemljive rešitve.
Potem ne drži, kar nas največ misli, da se zdravo stara tisti, ki je zdrav?
Naj vas ob tem spomnim na definicijo zdravja Svetovne zdravstvene organizacije, kot jo je določila njena ustanovna generalna skupščina leta 1948 in še vedno velja. Po njej zdravje ni le odsotnost bolezni, ampak stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje. Spremenilo pa se je vedno globlje razumevanje zdravja, ki je postalo izhodišče številnih drugih vrednot in odločujoč družbeni dejavnik. Zdravje je močno povezano tudi z naraščajočo dolgoživostjo in podaljšanim zdravim življenjem, kar demografsko strukturo družbe in njene potrebe spreminja v tolikšni meri, da moramo vnovič preveriti vsebino vseh socialnih področij in politik. Podaljšano zdravo življenje ne povečuje le zavesti o zdravju, ampak na ravni posameznika in družbe povečuje tudi pričakovanja. Zdravje je postalo bolj socialni kot zdravstveni pojem, povezan s pravico do zdravja, to je z možnostjo, ki jo družba daje posamezniku, da v vsakokratnih okoliščinah kar najbolj razvije svoje zdravstvene zmogljivosti. Ta možnost pa vključuje tudi odgovornost osebne odločitve, se pravi, da se vsak sam odloča, kako zdravo bo živel.
Kateri so tisti dejavniki, ki najbolj ogrožajo zdravje?
Sedem jih je, z njimi živimo tako rekoč vsak dan in s svojim ravnanjem vedno znova določamo, kako nevarni nam bodo. Večkrat jim pravim »sedem naglavnih grehov«. To so povečan krvni tlak, povečane maščobe v krvi, kajenje, škodljivo pitje alkohola, debelost, neprimerna prehrana in premajhna telesna aktivnost. Razen krvnega tlaka in maščob v krvi, ki ju je treba izmeriti, da vemo, pri čem smo, so vsi drugi dejavniki povsem prepuščeni našim odločitvam, s katerimi krojimo usodo svojega zdravja, telesa in življenja. Tudi krvni tlak in maščobe je mogoče učinkovito nadzorovati, marsikdaj je že samo ustrezen način življenja dovolj, da nas ne ogrožata. Seveda ni treba, da se spremenimo v nekakšne jezuite zdravega življenja. Vsi smo krvavi pod kožo in večkrat pravim, da je greh začimba življenja. Vendar začimba, ne hrana! Od začimb se ne da živeti, še posebej ne zdravo.
Dejavniki tveganja v enaki meri ogrožajo življenja v vseh starostnih obdobjih in starost ni nobena izjema. Kdor kadi, naj kadi, vendar naj ve, da mu to škoduje. Kdor zaužije več hrane, kot jo lahko porabi, naj to počne, če hoče, vendar naj ve, da si s tem ne podaljšuje življenja. Odločitev o načinu življenja je demokratično področje. Dolžnost zdravstvene politike pa je, da vsakogar pouči o dejavnikih tveganja. Če človek pri zdravju potem dela napake, naj jih ne dela iz nevednosti. Vsak pa naj ve še nekaj! Kadarkoli se bo odločil za bolj zdrav način življenja, tudi če je to v visoki starosti, se bo to vedno v dobrem pomenu poznalo na njegovem zdravju.
Z dejavniki tveganja moramo ven iz kabinetov, ordinacij, klinik in knjig, stran od žugajočih prstov in groženj. Dejavniki tveganja so ves čas samo med nami in samo sredi življenja se jim je mogoče brez očitkov, z medsebojnim razumevanjem in podporo najbolj učinkovito postaviti po robu. Tudi to sodi na široko področje aktivne in zdrave starosti.
Kaj je poleg tega še pomembno?
Rekel bi še, da je ključ vsega v tem, kako v zdravstveni politiki razumemo posamezne stopnje preventive. Sekundarno in terciarno preventivo moramo v celoti prepustiti stroki, v primarni preventivi pa je predvsem dolžnost stroke, da skrbi za njeno strokovno podlago, uresničevati pa jo moramo vsi, ki nam je namenjena. Primarna preventiva naj bo zato ljudska preventiva, vsem razumljiva in vsakomur dostopna. Če hočemo, da bodo njena načela prišla v vsako krajevno skupnost, moramo razširjanje njenih načel prepustiti posebej usposobljenim prostovoljcem, ki jih v tuji literaturi imenujejo multiplikatorji, po naše pa jim rečemo širitelji. Za širitelje ni potrebna zdravstvena izobrazba, pomembno je le, da so aktivni, da so vajeni stika z ljudmi, predvsem pa, da imajo ljudi radi in imajo posluh za njihove težave. Seveda so širitelji med starejšimi lahko tudi upokojene medicinske sestre in zdravniki, nujno pa to ni. Tudi preprost človek je lahko uspešen širitelj. Širitelje je treba na posebnih tečajih oborožiti z znanjem in gradivom.
Na Inštitutu Antona Trstenjaka smo pripravili gradivo za zmanjšanje padcev med starejšimi. Padci predstavljajo v starosti poseben geriatrični sindrom, z ustreznimi primarno preventivnimi ukrepi pa jih je po podatkih iz literature mogoče zmanjšati kar za polovico. Na inštitutu z veseljem pričakujemo prvo skupino širiteljev, katerih delo bomo skrbno nadzorovali in jim stali ob strani. In še nekaj – širiteljstvo je lepa priložnost za aktivno in zdravo starost!
NISMO ZDRAVA NITI SREČNA DRUŽBA
Poudarili ste, da ne gojite sovraštva. Zakaj?
Zato, ker ga je med nami preveč in ker je sovraštvo sovražno tudi aktivni in zdravi starosti. Ko sem bil mlad, sem verjel, da sovraštva v starosti, v kateri naj bi prevladovala modrost, ni. Kako zelo sem se motil, sem spoznal šele kasneje. Veliko jih je, ki se starajo v sovraštvu in si z njim grenijo starost. Starost naj bi bila čas poravnav, odpuščanja in razumevanja. S tem bi dali lep zgled razklani slovenski družbi, predvsem pa njeni politiki. Kot aktiven član Demosa in prve slovenske vlade z grenkobo ugotavljam, da osamosvojitev in demokracija nista zmanjšali nasprotij slovenske družbe, prej obratno. Nezrela strankarska politika nas razdvaja. Svetovnonazorske razlike niso podlaga za iskanje dobrih rešitev, čeprav bi bile lahko, saj je gibalo napredka prav v razlikah. Za kaj takega je med strankarskimi voditelji premalo človeške širine, v parlamentu pa premalo političnega viteštva. Tudi med mojimi znanci in prijatelji, tistimi z levega ali desnega političnega pola pogosto doživljam nestrpne reakcije celo tam, kjer so povsem odveč. Veliko jih poznam, ki so bili prej levi, zdaj pa so desni in so zaradi svojih metamorfoz razdrli nekdanja prijateljstva. Svoje k tej žalostni podobi dodajajo še naši negativistično usmerjeni mediji, ki imajo slepo pego za posledico svojega početja. Žal mi je, vendar moram reči – nismo niti zdrava niti srečna družba. Strinjam se z vse pogosteje izraženimi mnenji, da potrebujemo novo, drugačno miselnost, nove ljudi in drugačno politiko. Ekonomska kriza je bila primeren trenutek za to, žal pa ni videti nobenih konceptualnih sprememb. Manj sovraštva med nami bi bil zagotovo dober korak v boljšo in bolj strpno družbo. In zakaj ne bi bili mi, starejši, v Sloveniji dober zgled na tem področju??
Življenjska doba se podaljšuje, obdobje bolezni se krajša, ste tudi poudarili. Zakaj?
Veliko se je govorilo in se še govori, kako se bo z daljšim življenjem v visoki starosti podaljšal tudi čas popolne nebogljenosti in odvisnosti, seveda pa tudi stroškov, povezanih z oskrbo starih. Življenje pa temu ne pritrjuje in med nami je vse več zdravih, čilih, aktivnih starostnikov, ki so že prestopili osemdeseta leta. Ob zdravi in aktivni starosti se podaljšuje tudi življenje brez bolezni, ki se umika v kasnejša leta. Pa tudi bolezenske slike niso več tako težke kot nekoč. O boleznih v starosti veliko vemo in tudi zdravila, ki so nam na voljo, so učinkovitejša. Mnoge oblike raka so ozdravljive, druge znamo voditi tako, da so postale kronična bolezen. V razvitih državah se razmerje med leti zdravega življenja in življenja z boleznijo pred smrtjo spreminja v prid zdravega življenja, v geriatriji govorimo o zgostitvi bolezenskega obdobja. Fenomen zgostitve je bil kot teorija postavljen že leta 1980, mnogi so mu nasprotovali, statistike pa kažejo, da se uresničuje. Podaljševanje življenja predstavlja enega največjih civilizacijskih, družbenih in zdravstvenih triumfov v zgodovini človeštva, ki bo spremenil podobo človeške družbe. Nikoli več ne bo taka, kot je bila. Videti pa je, da je bilo človeštvo na politični in znanstveni ravni slabo pripravljeno na demografsko tranzicijo in da na vsa vprašanja še nima pravih odgovorov. Eno takih vprašanj ste pravkar zastavili tudi vi.
VSAKA STAROST IMA SVOJE PRIVILEGIJE
Kako se počutite v družbi, kjer ste najstarejši? Ali zdaj živite drugače kot v mladosti?
Seveda živim drugače, rekel bi, da svoji starosti primerno. Svojih let ne doživljam kot krivico, z veseljem gledam na mlade ljudi in se rad družim z njimi. V zadovoljstvo mi je, da se v stikih z vnuki lahko pootročim in pri tem ugotavljam, da ni velikih miselnih razlik med nami, so pa v obnašanju. Mladi so včasih prehitri v ocenah, tudi neučakani, vendar so to privilegiji mladosti, ki nam ne gredo več. A vsaka starost ima svoje privilegije in tiste, ki so povezani z mojimi leti, želim občutiti. Zavedam se, da sem v večeru svojega življenja in da je večina mojih dni že za menoj. Ne vem, koliko jih še imam, a prav zato je toliko več vreden prav vsak dan in za vsakega sem hvaležen. Imam prednost, da živim na deželi, kjer sem v tesnem stiku z naravo, ki mi vsako leto pomeni več. V njej iščem odgovore na vprašanja, ki so povezana s smislom naših življenj. Spoznal sem, da narava ne skriva odgovorov, le vprašati ne znamo prav. A že to me zelo pomirja. Na vaše vprašanje lahko odgovorim, da se z mojo starostjo dobro razumeva.
TUDI RASTLINSKA ZDRAVILA NISO NEDOLŽNA
Ljudem primanjkuje uporabnega znanja. Tudi na področju varnega jemanja zdravil. Premalo vedo o medsebojnih učinkih zdravil, tudi tistih, ki jih je mogoče dobiti brez recepta, in prehranskih dopolnil. Kakšne so izkušnje in izsledki raziskav?
Stari ljudje so najpogostejši obiskovalci ambulant, predpisujejo jim največ zdravil. Kljub temu pa so v primerjavi z otroki, ki jim v farmakoterapiji ob doziranju namenjajo veliko pozornosti, v tem primeru močno zapostavljeni. Starejši organizem ima v primerjavi z mladim šibkejšo in bolj počasno presnovo. Farmacevtska podjetja pa nova zdravila testirajo na mladih prostovoljcih in na podlagi ugotovitev predlagajo tudi doze za odrasle in otroke. Zato imajo njihova priporočila za starejše bolj omejeno vrednost. Poleg tega so novejša zdravila močnejša, bolj učinkovita (tudi vedno dražja!) in za starejše bolj nevarna.
Mnogi starejši bolniki jemljejo veliko zdravil hkrati, učinkov njihovih interakcij (dva ali več zdravil skupaj ima lahko tudi drugačne in škodljive učinke, kakor vsako posamezno zdravilo) pa ne testirajo. Tudi rastlinska zdravila niso povsem nedolžna. Vsak posameznik ima v starosti nad 80 let v povprečju 3 ali 4 diagnoze, število diagnoz pa je povezano s številom predpisanih zdravil. Veliko bolnikov v starosti nad 65 let ima predpisanih pet različnih zdravil na dan, marsikateri bolnik celo več kot deset! Neugodni učinki interakcij se pogosto »zdravijo« z dodatnimi zdravili. V primeru netočne diagnoze ali netočnih laboratorijskih izvidov se predpisujejo nepotrebna ali celo napačna zdravila. Po podatkih Evropske komisije imajo interakcije med zdravili velike zdravstvene in finančne posledice. So vzrok najmanj 5 odstotkom vseh hospitalizacij in so peti najpogostejši vzrok hospitalnih smrti. Najpogostejše posledice interakcij pa so motnje zavesti in padci. Škodljivi učinki zdravil pa so lahko tudi ob pravi diagnozi in ustreznih zdravilih povezani z neustreznimi navodili, neustreznim doziranjem, neupoštevanjem kontraindikacij, neraziskane primernosti posameznega zdravila za starejšega bolnika, s pomanjkanjem geriatričnih znanj in pomanjkljivimi evidencami. Preobsežnemu predpisovanju zdravil rečemo polifarmacija in predstavlja področje, ki ga ne proučujemo dovolj, pozabljamo pa tudi na njeno etično vprašljivost.
Med zdravili, ki se predpisujejo starejšim, so taka, ki so zanje koristna in nujna, in taka, ki niso primerna in so škodljiva. To je tudi izhodišče novejših evropskih prizadevanj za racionalizacijo predpisovanja in porabe. Obstaja predlog, da bi vsa zdravila s stališča starejših bolnikov razdelili v štiri kategorije. V prvo bi sodila zdravila, ki so za starejše dokazano koristna, v drugo zdravila, ki so sicer učinkovita, vendar pa so, kar zadeva stopnjo učinkovitosti in varnosti, povezana z določenimi omejitvami; tretja skupina so zdravila, katerih koristi so pri starejših bolnikih vprašljive in ki naj bi jih opustili, če bolnik že jemlje tri ali štiri druga zdravila. V zadnji skupini pa naj bi bila zdravila s substancami, ki naj jih načeloma starejšim ne bi predpisovali. Zdravila naj bi na škatlicah imela oznako, ki bi kazala, v katero skupino od štirih sodijo. Na ta način bi se povečala varnost predpisovanja, obenem pa bi zmanjšali stroške za zdravila, manjše pa bi bile tudi neugodne posledice predpisovanja. Bolj urejeno predpisovanje zdravil starejšim bi predstavljalo pridobitev za zdravstveno politiko, stroko in vse zdravstvo, motivirati pa bi bilo treba tudi farmacevtsko industrijo.
Vse zgornje ugotovitve podpira tudi raziskava, ki jo je v okviru programa PPP za 3 (Partnerstvo Primarne Preventive za 3. življenjsko obdobje) v letih 2008/2009 opravil Inštitut Antona Trstenjaka. Pokazalo se je, da s starostjo pomembno narašča število predpisanih zdravil, največ po 70. letu starosti, ko v povprečju vsak od anketirancev uživa več kot tri, po 80. letu pa več kakor štiri zdravila na dan. Pomembna ugotovitev raziskave je, da bolj izobraženi ljudje uživajo manj zdravil, kar bi lahko pripisali bolj aktivnemu in zdravemu načinu življenja, boljšemu sodelovanju pri zdravljenju, pa tudi temu, da zdravnik bolj izobraženemu bolniku laže pojasni način zdravljenja. Raziskava je potrdila, da bi bilo porabo zdravil med starejšimi mogoče zmanjšati z izobraževanjem o racionalni, učinkoviti in varni porabi zdravil, pri samem zdravljenju pa se osredotočiti na osnovne bolezni in skrbno načrtovati potrebno farmakoterapijo.
Nesmotrna poraba zdravil je področje, ki mu slovenska zdravstvena politika in stroka namenjata precej pozornosti. Doslej opravljene raziskave potrjujejo, da je učinkovitost predpisanih zdravil premajhna, da se kar 45 odstotkov bolnikov po zaužitju zdravil občasno ali stalno slabše počuti in da v domovih za starejše 8,4 odstotka stanovalcev prejema zdravila, ki za njihovo diagnozo niso primerna. Znano je, da stanovalci domov predpisana zdravila použijejo hkrati z obrokom, kar nujno povzroča številne interakcije. Preštevilna in neustrezno zaužita zdravila vplivajo tudi na varnost starejših v prometu, še posebej voznikov, povzročajo motnje ravnotežja in že omenjene padce.
Poraba zdravil v starosti je področje, kjer je brez zmanjševanja zdravstvenih pravic mogoče prihraniti veliko sredstev, obenem pa izboljšati zdravstveno zavest in zdravje slovenske družbe.
Kaj o medsebojnem vplivanju zdravil svetujete našim bralcem?
Bralcem Vzajemnosti svetujem, naj ne jemljejo več kot štiri različna zdravila na dan, da naj jemljejo res tista, za katere vedo in čutijo, da jim koristijo. Predvsem pa naj se izogibajo zdravilom, ki vplivajo na njihovo duševnost – pomirjevalom in antidepresivom, ki jih pri nas največ predpisujejo starejšim, čeprav sodijo v četrto od prej navedenih skupin zdravil. Z aktivnim in zdravim življenjem lahko brez zdravil uspešno živimo z marsikaterimi težavami.
