Portreti naših sodelavcev: NACE BORŠTNAR

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Portreti naših sodelavcev: NACE BORŠTNAR

Zgodbe | nov. '10

Srečo je treba poiskati

 

Če za koga lahko rečemo, da je iskal in našel življenjsko srečo, velja to za Naceta Borštnarja, ki se približuje osemdesetim. Našel jo je predvsem v knjigah in v vsem, kar je z njimi povezano. Začel je kot novinar na Radiu Ljubljana, nadaljeval pri Delavski enotnosti in Mladini. Ko je ta prešla k Mladinski knjigi, je svojo novinarsko pot kmalu zaokrožil kot odgovorni urednik. V tem času je tednik zasijal v barvnih platnicah in nakladi 29.000 izvodov. Kasneje je v Mladinski knjigi založbi zasedal različna vodstvena delovna mesta: pri prodaji revij, tržnem komuniciranju in odnosih z javnostmi. Ko so v prodaji po pošti zasnovali revijo Krog, je postal njen prvi urednik. Posebno dejaven je bil na področju promocije slikanic in drugih knjig za otroke.

 

»Knjiga je naša prijateljica, pa tudi svetovalka, ki nas spremlja skozi vse življenje. Knjigo beremo, a tudi knjiga bere nas,« je prepričan Nace Borštnar. Ko se je po 40. poklicnih letih upokojil in je še nekaj časa v založbi pogodbeno deloval na področju tržnega komuniciranja, je v Vzajemnosti začel predstavljati knjižne novosti. Že deset let sodeluje tudi v programskem odboru Festivala za tretje življenjsko obdobje, dejaven je tudi v četrtni skupnosti Bežigrad MOL.

 

Pravite, da knjige vodijo k sreči. Toliko delujete na tem področju, torej ste srečen človek?

Seveda sem. Neki pesnik je zapisal: »Sreča se ti v pesmi smeje.« Pa tudi v prozi.

A srečo je vedno treba poiskati. Včasih so lahko neposreden zgled literarni ustvarjalci. Treba je slediti njihovim napotkom.

 

Včasih naletimo na trditev, da je najlepše obdobje za knjige že minilo. Nekateri jim držijo celo svečo?

O tem sem se veliko pogovarjal s strokovnjaki in pisci. Prepričani so, da bo klasična knjiga o(b)stala, se pa v spremenjenih razmerah spreminja. V glavnem tako, da dobre knjige postajajo še boljše, »rumene« pa še bolj rumene.

 

Imajo knjige za starejše ljudi še kako posebno vrednost?

Opažam, da starejši ljudje segajo predvsem po laže berljivih in cenejših knjigah. Zlasti po takšnih, v katerih se blesti lepota umetniške besede in so zato najbolj svetlo ogledalo kulture. Čeprav za upokojence pravijo, da »nimajo nobenega časa«, pa ga mnogi najdejo prav za knjigo.

Posebno doživetje je branje knjig vnukom?

To sodi med posebej dragocene lepote življenja. Pravljični junaki, ki smo jih srečevali v rani mladosti, so tudi pozneje v domačem okolju v središču pozornosti. Če se sprehodimo ob zakladih otroške literature, nam spomin seže v otroška leta, ko so nam knjige segale do srca. Tudi v zrelih in poznih letih imajo v naših srcih svoj poseben kotiček. Knjige pa so tako staršem kot starim staršem tudi v pomoč pri vzgoji in izobraževanju otrok, saj pomembno pripomorejo k otrokovemu razvoju. Tako bolj kot marsikaj drugega povezujejo generacije.

 

Kako pa se odzivate na življenje okoli sebe, še posebej na sožitje generacij?

Včasih opažam veliko nestrpnosti. Vse generacije bi se morale zavedati, da nekatere pomembne stvari zahtevajo svoj čas. Pomen časa bi zahteval vsestransko proučitev po najnovejših pogledih. Tako bi prišli do nekaterih sodobnejši načel kot napotkov za uresničevanje v vsakdanjem življenju. Ne bi ponavljali starih napak, ampak bi se dokopali do pogledov, bolj primernih in bolj uporabnih za naš čas.

 

So se vrednote v času po vaši upokojitvi kaj spremenile?

Da, so se. Tako starejši, kot tudi mlajši mi to potrjujejo. Denimo delovni odnosi, organizacija dela. Veliko je reorganizacij, ki niso potrebne in zato tudi niso uspešne. Verjetno tudi zato vztrajamo pri starih stališčih, kjer bi morali kaj spremeniti.

 

Kako gledate na reformna prizadevanja v pokojninskem sistemu in še posebej na podaljšanje delovne dobe?

Tudi ko bi se odločili za to, podaljšanje na vseh delovnih mestih ne bi bilo mogoče. Poleg tega je delovna sposobnost v poznejših letih od človeka do človeka različna. Že zdajšnja delovna doba je za marsikoga predolga. Zagovarjam stara merila za moške in ženske. Pa tudi načelo dobrega plačila za dobro delo.

 

Vedno ste bili delovno in družbeno aktivni in ste še danes. Kako naj bi se starejši skupaj z mlajšima generacijama vključevali v družbeno življenje?

Vraščenost z delom v družbene odnose je dobrodošla. Po rahli zdravstveni težavi mi je zdravnik na vprašanje, ali lahko še naprej delujem na svojem področju, dejal: »Zelo koristno bo, če boste še aktivni.« Ta nasvet upoštevam.

 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media