Korenjak Slavko Čuk
Malo je moških, ki pri devetdesetih delujejo tako mladostno kot Slavko Čuk iz Kaple v občini Tabor. Tako po videzu, kot po vitalnosti bi mu lahko odvzeli najmanj 20 let, še posebej pa ga odlikujejo bister um, vsestranska razgledanost, jasen govor, radoživost ter ljubezen do narave in ljudi.
Prvič sem se z njim srečal pred dvema letoma v koči na Loki pod Raduho, kamor sta prišla obujat spomine s prijateljem, tri leta starejšim Francem Ogrisom, ki mu je bil Slavko v oporo in pomoč. Po praznovanju devetdesetletnice pa mi je zaupal tudi svojo življenjsko zgodbo.
Rodil se je v Vojniku, kamor so se starši preselili s Primorske, in to istega leta, kot se je rodil Slavko, torej leta 1920. Bili so številna družina, z očetom Friderikom in mamo Terezijo je odraščalo šest otrok, štirje sinovi in dve hčerki. V letih pred II. svetovno vojno je Slavko pomagal očetu, ki je bil tesar, delal pa je tudi v kamnolomu celjskega cestnega podjetja, pa v Cinkarni Celje in v tovarni posode EMO. Že leta 1941 so ga prisilno mobilizirali za delo na poljih v krajih, od koder so Nemci izselili prebivalstvo, leta 1943 pa so ga mobilizirali v nemško vojsko. V Franciji je moral v ujetništvo in kot vojnega ujetnika so ga 7. junija 1944 z zavezniško ladjo prepeljali v Manchester v Angliji, kjer se je vključil v 4. prekomorsko brigado in kot kuhar delal v centru za transport borcev v Jugoslavijo. To nalogo je opravljal vse do aprila 1946. leta, ko se je končno vrnil domov.
Želja po izobraževanju ga je nato vodila na gozdarsko šolo v Postojno. Svojo prvo službo kot gozdar je začel opravljati v Jurkloštru na Kozjanskem. Kasneje so ga premestili v Šoštanj, nato pa v gozdarski revir zdajšnje občine Tabor. Zaradi težav s srcem je kasneje našel zaposlitev v LIK Savinja, kjer je ostal vse do svoje upokojitve leta 1980. Ves čas je bil Slavko aktiven tudi v KS Tabor, bil je lovec, ribič, zavzet planinec in še marsikaj. Kar nekaj let je tudi vodil taborsko društvo upokojencev.
Svoje družinsko gnezdo si je Slavko spletel leta 1949. Ženo Pavlino je našel v rojstnem Vojniku, rodila sta se jima sin Stanislav in hčerka Darinka. Malo pred 60. obletnico skupnega življenja, pa je žena Pavlina po dolgotrajni in hudi bolezni žal umrla.
Za Slavka zdaj skrbi predvsem hčerina družina, ki ima svoj dom poleg očetovega. Slavko še vedno z veseljem poklepeta s svojimi, rad pa se odpravi tudi na kak izlet.
