Obudimo prijetne spomine
Poskusimo se ozreti malce nazaj, v svoje preživeto življenje in ugotoviti, kaj nas je razveselilo, kaj prizadelo, kaj spodbudilo, čemu smo se čudili, kaj nas je osrečevalo, v čem smo bili uspešni. Čeprav bo na ta vprašanja vsak izmed nas odgovoril na sebi lasten način, je za vsakogar najpomembneje, da v življenju naredi najboljše, kar zmore in zna, ne pa rezultat tega njegovega početja.
Vedeti moramo, da svoje potrebe v glavnem zadovoljujemo v odnosu z drugimi ljudmi. In to v vseh življenjskih obdobjih. Ob srečanju z mladostnim prijateljem se vrstijo zanimiva vprašanja: »Se še spominjaš, kako je bilo na valeti? Dobro si takrat plesala. In kako smo hodili v odmorih v mestni park in opazovali punce, dekleta pa fante? Kar veliko ljubezni se je spletlo takrat. Hudo je bilo predvsem pri matematiki. Profesorice smo se zelo bali. Slabo smo bili oblečeni in tudi hrana je bila slaba. Posledice vojne, pomanjkanja so se kazale na vseh področjih. Ko zdaj pomislim na vse to, ugotavljam, da le ni bilo tako hudo. Bili smo mladi, polni pričakovanj in sanj. To nam je na poseben način ožarjalo naš vsakdan. V spominu mi ostajajo samo lepi trenutki. Kaj vse bi dal, če bi se vse to lahko ponovilo. Ob spominih se počutim mlajšega,« končuje moj sogovornik.
Pred dnevi sem srečala kolega, s katerim sva bila skupaj na fakulteti. Koliko let je minilo od takrat, kaj vse se je dogodilo, spremenilo. Spomnim se, da je imel zelo strogega očeta. »Veš, da je pri nas vsak dan pela šiba. Ko se je kregal na nas, smo se poskrili pod posteljo, a nas je izbezal s korobačem. Dolgo sem hranil nanj samo neprijetne spomine. Ko jih zdaj, v starosti obnavljam, imam občutek, da sem bil zelo krivičen do njega. Čeprav nas je za vsako malenkost kaznoval, nas je vseeno imel rad, le nežnosti ni znal pokazati. Odraščal je sam, brez staršev, kot sirota. Pripovedoval nam je, da je služil pri premožnem kmetu s hladnim srcem; zdaj vem, da je to pustilo posledice na njegovi psihi. Poskušam se spomniti tudi lepih trenutkov z njim. Kot majhnega fantka me je peljal v gozd, mi naredil piščalko, ki sem se je zelo razveselil. Nabirala sva gobe in borovnice. Iz drevesnega lubja mi je naredil ladjice, ki sem jih spuščal v potoku. Ti lepi spomini so iz moje zavesti izrinili vse neprijetne. Imam občutek, da se je spremenil celo moj odnos do očeta. Morda tudi odnos do samega sebe.«
Tudi zanimivo doživljanje. Znanki je nedavno tega umrl mož. Pred leti jo je po dolgem zakonskem življenju hudo prevaral. Odšel je z veliko mlajšo žensko. Tako je ostala sama, rahlega zdravja in s skromnimi sredstvi za preživljanje. Po njegovi smrti mi je zaupala: »Hudo je bilo, ko je odšel. Zdaj sem mu v svoji duši odpustila. Spominjam se samo lepih trenutkov v najinem zakonu, vse drugo pa sem zavestno izrinila v pozabo.«
V moji bližini živi znanka. Ko se srečava, rade poklepetava. Nedavno tega mi je pripovedovala o obisku pri starejši sestri v Trenti. »Ko sva obujali spomine na mladost, sem ji omenila, da je mama imela raje njo kot mene. Ona je vedno dobivala nove obleke in čevlje, jaz pa sem morala za njo ponositi stare. Kot otroku mi je bilo zaradi tega hudo. Sestri sem močno zavidala. A ko zdaj premišljujem o teh svojih občutkih, vem, da delam krivico mami in tudi sestri. Mama je imela rada obe, seveda vsako na svoj način. Takrat je bila vojna, nič se ni dobilo, živeli smo skromno. Da je moral mlajši otrok ponositi obleko starejšega, je bila pač nuja, sicer ne bi preživeli. A otrok tega ne razume. Ob tem razumskem sprehodu v otroštvo sem tudi izbrisala neprijetne spomine na mamo.«
Lepi spomini
Razmišljamo tudi, kaj nas je v življenju resnično razveselilo. To pogosto pozabimo. V spomin se nam podzavestno prikradejo neprijetna doživetja in nas obremenjujejo. Zakaj? Kaže, da se niti ne potrudimo, da bi dali v spominu prednost prijetnim dogodkom. Temu pogosto pripomorejo tudi različne zamere.
Če se pogosto spomnimo veselih, prijetnih dogodkov iz svojega življenja, se že ob spominu nanje razveselimo. Zato so spomini na lepe dogodke pravi balzam za dušo in telo. Še več, vplivajo na naše duševno zdravje.
Kadar pa se nam vsiljujejo neprijetni spomini, razmislimo, ali smo morda tudi sami napačno ravnali. V psihološkem pomenu to tudi drži. In sami si, ko to priznamo, odpustimo, začutimo olajšanje. Še več, iz zavesti nekako izbrišemo obremenilni spomin.
Nemška psihologinja dr. Verena Kast v svoji knjigi »Moč življenjskih spominov« ugotavlja, da ima spominjanje tudi zdravilno vrednost. Človeku, ki je nagnjen k črnogledosti, analiza spominov pomaga k vedenju, da je bilo kljub težavam v življenju tudi veliko lepih trenutkov. Tudi za to se je splačalo živeti!
Če gledamo nazaj na preživeto življenje in razmišljamo, kakšno je bilo, kaj nas je vzradostilo, vznemirilo in prizadelo, to deluje na nas tudi očiščevalno, razbremenjujoče.
Sprijaznimo se, da je bilo kljub težavam tudi zanimivo in da ničesar ni mogoče spremeniti, le odnos do sebe. Spreminjanje samega sebe pa je proces, ki traja vse življenje.
Resničen je tale nemški pregovor: Dokler je človek mlad, vse misli posveča ljubezni. Pozneje posveča vso ljubezen mislim.
