Dve muhi na mah: pohod na Lisco in Sv. Lovrenc

Prosti čas | nov. '10

Lisca spričo svojih 946 metrov skoraj ne zasluži več naziva gore, pa vendar jo, ko smo na vrhu, brez zadržkov poimenujemo tako. Ker bi bil vzpon na vrh nekoliko kratek, dan sklenemo še s sprehodom do bližnjega, nekoliko nižjega Sv. Lovrenca, 722 metrov visokega.

Pod zdraviliščem v Rimskih Toplicah nas kažipot usmeri prek ozkega betonskega mostu čez Savinjo v Jurklošter. Za mostom zavijemo desno in peljemo še kake tri kilometre po cesti tesno ob železnici Celje – Zidani most in ob Savinji, ki kmalu zavije v dolino Gračnice, enega najčistejših pritokov spodnje Savinje, ki se s svojo bistro vodo in razgibano strugo vije zdaj po dolini zdaj po soteski. Vozimo skozi zaselke Zagračnica, Brodnice, Lipnji Dol in Mišji Dol in že smo v najpomembnejšem naselju doline, v Jurkloštru. A pozor! Čeprav kažipot za Lisco kaže desno čez most, peljemo naprej mimo naselja še dober kilometer do istoimenskega kartuzijanskega samostana iz 12. stol., ki je najbolj cvetel v času grofov Celjskih, in je s krajšimi prekinitvami deloval vse do konca 18. stol., ko so ga porušili in na njegovem mestu zgradili graščino, katere ostanki so še vidni. Tam stojita še obnovljeni obrambni stolp in župnijska cerkev sv. Mavricija ter ostanki obrambnega obzidja. Menda naj bi bila v samostanski cerkvi celo pokopana Veronika Deseniška. Na samostanskem dvorišču je postavljena tehnično izredno dovršena kovinska sončna ura, ki jo je izdelal menih Jurij Keindl iz Kartuzije Pleterje.

Vrnemo se nazaj do naselja Jurklošter, zavijemo levo čez most proti Lisci, kamor nas usmeri kažipot. Cesta se vzpne in vodi najprej po grapi potoka Lahomščica. Kmalu se svet odpre in peljemo se mimo kmetij, pašnikov in senožeti do vasi Polana ter skozi njo nekoliko levo čez hrib, kjer se cesta prelomi navzdol in kmalu smo pri odcepu za Lisco. Peljemo še sto metrov naprej, vse do znaka, ki opozarja na 24% naklon ceste navzdol. Takoj za znakom je na desni ob cesti prostor za tri, morda štiri avtomobile.

Če pogledamo dvajset metrov niže po cesti, bomo ugledali dva rdeča kažipota, obrnjena vsak v svojo smer. Oba obljubljata 40 minut hoje. Prvi levo navzgor na Lisco, drugi pa desno navzdol na Lovrenc. Vse poti so vzorno označene, kar pa seveda ne pomeni, da nam ni treba budno spremljati markacij, saj je križpotij precej in mimogrede lahko naredimo nepotreben ovinek.

Obuti v pohodne čevlje in s pomočjo palic krenemo navzgor, najprej po gozdu, nato desno po cesti in na prvem ovinku naravnost na kolovoz, ki si ga predvsem po dežju deli z nami kar resen studenec. Mimo opuščene kapelice pridemo kmalu do razpotja, kjer zavijemo levo in že ugledamo zvonik cerkvice Sv. Jošta. Od tu naprej nas pot vodi skozi pravljičen bukov gozd, kjer nam preplet golih korenin in čudno skrivenčena drevesa zbujajo nenavadne asociacije. Pravljica bo trajala največ 15 minut in že bomo na golem vrhu Lisce. Na najvišji točki nad vremenskim radarjem nas čaka eden najlepših razgledov v Sloveniji! Ob lepem vremenu lahko v daljavi občudujemo Velebit, Snežnik, Nanos, Krn, Triglav in celo Veliki Klek onstran meje. Na vrhu Lisce je vzletišče za zmajarje in padalce, otroško in športno igrišče, prostori za piknike in nenazadnje pestra gostinska ponudba v Tončkovem domu, ki privabi tudi množico tistih, ki so se na vrh pripeljali kar z avtom.

Na izhodišče se z Lisce vračamo po isti poti, ob tem pa smo pozorni na kažipote z napisom Lovrenc. Pri avtomobilu smo prej kot v pol ure in zdaj nas čaka naslednja tura, če želimo še na drugo stran. Krenemo navzdol v grapo do potoka, nato pa se dvignemo do lepe makadamske ceste, po kateri hodimo do prvega resnega ovinka, ko se nam odpre pogled na senožeti in domačijo pod nami. Tik pred novo asfaltno prevleko zavijemo s ceste levo navzdol po travniku vse do kmetije, kjer nas prav na dvorišču markacije usmerijo levo navzgor. Kmalu smo spet v gozdu. Po desetih minutah prijetne gozdne poti zagledamo obsežne travnike, na levi pa naš cilj - cerkvico Sv. Lovrenca. Spet se spustimo po travniku navzdol do kolovoza in nato po njem za gozdnim robom obhodimo obnovljeno domačijo. Ko se kolovoz konča na travniku, pa pozor, markacije tu ni, temveč je malo prej na enem izmed dreves, a jo mimogrede spregledaš. In tam kaže puščica po ozki stezici navzgor, čeprav se kolovoz nekako logično nadaljuje naprej po travniku. Zagrizemo torej navzgor prek senožeti in mimo osamelega hrasta spet pridemo v gozd. Spet hodimo kakih deset minut v njegovem zavetju, dokler ne pridemo do ograjenega pašnika. Tu nas kričeč napis na tabli svari pred nevarnim bikom. Nekaj krav in bikcev nas resda začudeno opazuje, ko obhodimo velik pašnik, hudega bika pa od nikoder. Še nikoli pa si nisem izmenjal toliko ocenjujočih pogledov s kravami kot prav tu, pri tem pa ni bilo povsem jasno, kdo se koga boji.

Pred seboj že vidimo ljubek travnat grič z belo cerkvico Sv. Lovrenca na vrhu, obsijan s popoldanskim jesenskim soncem. Skoraj kičasto lepo!

Ko potem nekaj časa sediš na klopi pod cerkvijo, v samoti in tišini vetrca ter ptičjega petja opazuješ sosednjo Lisco, kako z nje drug za drugim vzletajo zmajarji, kar ne moreš verjeti, da ima lahko dan tolikšna kontrasta. Najprej kratek in živahen, skoraj zaletav vzpon na vrh, kjer imaš v družbi množice kot na dlani skoraj vso Slovenijo, in nato nežno samotna pot do Lovrenca, ki v senci velike sosede Lisce popotniku sramežljivo ponudi prelep prostor za počitek in sanjarjenje.