Za slovenske zmage - december
Statistika navaja, da smo po kazalcih gospodarske uspešnosti nekje na sredini evropskega povprečja, izstopamo pa po izraziti izvozni usmerjenosti našega gospodarstva. Prav zaradi tega moramo še toliko skrbneje spremljati dogajanja na svetovnem trgu, saj odločilno vplivajo na razmere v naši državi.
Ob spodbudnih uspehih je treba opozoriti tudi na večjo odgovornost države, da z ukrepi, ki jih ima na voljo, uresniči potrebne spremembe. Eno takih področij je kmetijska politika, katere uspešnost se kaže tudi v deležu prehranske samozadostnosti, prav ta pa se je v zadnjih dveh desetletjih prepolovila; slovenski kmetje cenovno ne morejo enakopravno tekmovati s proizvajalci iz kmetijsko razvitejših držav, ki dejansko oblikujejo evropsko kmetijsko politiko tudi z dodeljevanjem subvencij. Naša priložnost je zato v spodbujanju pridelave zdrave hrane, s čemer bomo zmanjšali izdatke za odpravljanje posledic zdravju škodljivih primesi, ki jih v ihti za dosego čim večjega dobička uporabljajo veliki proizvajalci hrane. Posledice takega ravnanja so dolgoročne ne le za zdravje ljudi, pač pa tovrstna proizvodnja ogroža okolje, še zlasti podtalnico. Tudi pri nas že imamo take izkušnje, denimo na Dravskem polju in na Ljubljanskem barju. Voda tako postaja najpomembnejša strateška dobrina našega časa in zaradi njenega pomanjkanja so že izbruhnile vojne.
Ekonomisti pogosto navajajo gospodarsko rast kot kazalec uspešnosti posamezne države. Toda v odstotkih izražena gospodarska krepitev nikakor ne pove bistva. Gre za to, da s povečevanjem gospodarske rasti država ne sme ogroziti svojih temeljev, pri čemer je še posebej pomembna skrb za ohranjanje zdravega okolja. Naša država še vedno velja za okolju prijazno deželo, bogastvo gozdov nas še varuje pred škodljivimi vplivi toplogrednih plinov, ali pa bo tako tudi ostalo, je v največji meri odvisno od nas samih.
Slovenija ne more odločilno vplivati na globalna dogajanja, lahko pa verodostojno opozarja na nevarnosti, ki jih prinaša vladavina s kapitalom zlizane politike. Nobena skrivnost ni, da je taka politika spodbudila vrsto regionalnih spopadov, v katerih je največjo ceno plačalo civilno prebivalstvo, zaslužek pa je napolnil blagajne multinacionalk. Združeni narodi so organizacija, ki lahko vsaj omili, če že ne more preprečiti posledic takega »urejanja« odnosov na našem planetu. Naša država spet želi postati nestalna članica Varnostnega sveta in če ji bo s kandidaturo uspelo, bo sprejela tudi veliko odgovornost. V svetovni organizaciji bo morala govoriti predvsem o težavah tistega dela človeštva, ki ga odločitve najmočnejših najbolj prizadenejo, pa čeprav nima resničnega vpliva na ravnanje najvplivnejših.
Zemljepisna majhnost ne more biti izgovor, da bi si zatiskali oči pred dogajanji, ki vplivajo na razmere po svetu. Eno od območij, kjer lahko pripomoremo k odpravljanju vzrokov za nove napetosti, je jugovzhodna Evropa, še zlasti Bosna in Hercegovina. Evropska unija, ki se še vedno ni dogovorila o skupni zunanji in varnostni politiki, bi lahko prav v tem primeru pokazala, da misli resno, ko govori o skupnem evropskem prostoru. Brez stabilnega Balkana tudi Evropa ne more izključiti možnosti, da bi prav to območje lahko spodkopalo njeno varnost in gospodarsko uspešnost. Zahvaljujoč svojemu poznavanju in odgovornem odnosu do tega dela Evrope, pa lahko Slovenija pripomore k iskanju rešitev, ki bodo omogočale enakopravno vključevanje držav tega območja v evropske povezave. Navsezadnje gre pri tem tudi za uresničitev naših interesov.