Prihodnost Mosta na Soči je v razvoju turizma

Zgodbe | dec. '10

Gručasto središčno naselje z delno nepravilno obcestno zasnovo, stoječe na pomolu nad sotočjem rek Idrijce in Soče, večinoma na nižji in višji terasi nad desnim bregom Idrijce, se je z ustanovitvijo župnije sv. Lucije leta 1857 iz dotedanjega kraja Na mostu preimenovalo v Sv. Lucijo in nato to zemljepisno ime nosilo vse do leta 1952, ko je dobilo današnji naziv. Most na Soči je pomembno cestno in železniško križišče, v jedru razširjeno v manjši trg, okrog katerega so med starejšimi nadstropnimi primorskimi stavbami večje meščanske hiše. K slednjim v Gorenjem koncu sodi tudi Munihova zgradba, v kateri sta od leta 1855 bili trgovina z mešanim blagom in pivnica.

 

»Tri pokolenja nazaj je na tem mestu stala Pušarjeva domačija in ko se je z njeno zadnjo prebivalko Marjano leta 1849 poročil Jožef Munih iz Idrije pri Bači, se na Mostu na Soči pojavi naš rod,« začenja svoje mostarske korenine razkrivati njegov pravnuk, 74 – letni upokojeni dirigent Marko Munih, ki je svoj del podedovane rojstne hiše pred dvajsetimi leti temeljito obnovil, tako da zdaj v njej z ženo Nino preživlja polovico leta (od maja do novembra). »Pravi razcvet pa sta trgovska in gostinska dejavnost doživeli, ko je posestvo prevzel njegov sin, moj ded Josip Munih, ki se je leta 1888 oženil z Marijo Kumar z Banjšic. Bila sta marljiva, podjetna in iznajdljiva ter zlasti trgovino nenehno razvijala, dokler ni prišla prva svetovna vojna, med katero so Italijani Most na Soči dodobra porušili. Med uničenimi zgradbami je bila tudi naša hiša. A ded je od italijanske države dobil toliko vojne odškodnine, da je na temeljih ruševin prejšnje hiše zgradil mogočno, prostorno stavbo z več terasami (glej razglednico iz leta 1928!), ki je še danes arhitekturna posebnost kraja.«

Munihova trgovina in pivnica

Mostar Josip Munih je v novih prostorih uredil železnino in trgovino z živili, še naprej pa je obratovala tudi pivnica, ki je ostala na istem mestu v pritličju na zadnji strani hiše. V časopisnem oglasu iz februarja leta 1928 je v svoji trgovini med drugim ponujal: češke slamoreznice, mlatilnice, vodne, ročne in drvarske žage, najfinejše osle, nemške kose in pile, okovje za pohištvo in stavbe, pocinkano pločevino za strehe in žlebovje, vodovodne cevi, najrazličnejšo kuhinjsko posodo, porcelan, steklo, klobuke, dežnike itd.; za pomlad pa vsakovrstna semena.

»Ko je ded ostarel, sta železnino in pivnico prevzela moj oče Zdravko in njegova sestra Marija, medtem ko je trgovino z živili prepustil hčerki Lojzki, ki se je poročila s častnikom avstro-ogrske vojske Hrvatom Milanom Brkićem. Tako je bilo do leta 1945, ko so hišo nacionalizirali. V njej je pod novo oblastjo še nekaj časa obratovala trgovina, nakar so tu namestili šolo in vrtec. Pozneje smo celotno Munihovo posestvo podedovali trije bratje, pri čemer sta Tadej in Pavel svoj delež sčasoma prodala, jaz pa sem se lotil prenove,« pripoveduje Marko Munih, ki ne skriva, da je vseskozi zelo navezan na svoj rojstni kraj, zadovoljen, da je lahko med ljudmi, s katerimi je preživljal mladost, ter vesel, da skupaj z ženo in ob občasni pomoči hčerke Arteje in zeta Nika Bavca na bližnjem Munihovem Kuku obdelujejo vrt in skrbijo za sadovnjak.

Kot ugledni slovenski dirigent, ki je bil po končani Akademiji za glasbo najprej dirigent orkestra Slovenske filharmonije, nato umetniški vodja Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, umetniški vodja in dirigent Komornega zbora RTV Slovenija, odgovorni urednik in umetniški vodja glasbenega programa Radia Slovenija ter nazadnje stalni dirigent Simfonikov RTV Slovenija, je Marko Munih pred dvajsetimi leti ustregel tudi veliki želji mame Dragice in prevzel vodenje mešanega pevskega zbora Zdravka Muniha na Mostu na Soči, poimenovanega po njegovem očetu, uspešnem zborovodji in organistu. »Spomini na mostarski zbor segajo v čase moje mladosti, ko sem občudoval očeta, s kakšno energijo in navdušenostjo je vodil svoje pevce. Na marsikateri vaji sem ob poslušanju dobival mravljince, ki so mi kasneje tlakovali mojo umetniško pot. Oče Zdravko, ki je mostarske pevce vodil 38 let, je bil izjemno glasbeno nadarjen. Škoda, da ni imel takih možnosti, kot sem jih imel jaz, da bi razvil svoj talent. Po mojem odhodu na študij v Ljubljano sem izgubil stik z delovanjem mostarskega pevskega zbora, čeprav me je mama obveščala, kaj se z njim dogaja,« opisuje poleg književnikov Ivana Preglja in Saše Vuga ena najznamenitejših krajevnih kulturnih osebnosti, ki je svojo prvo glasbeno izobrazbo dobil doma, med poslušanjem odlomkov iz oper in samospevov, ki sta jih izvajala oče in mama, odlična sopranistka.

 

Idiličen objezerski kraj

Na tri velike Mostarje je v knjižici »Čez Most po modrost«, ki na slikovit in privlačen način popisuje Kulturnozgodovinsko pot po Mostu na Soči, spomnil tudi njen avtor, arheolog v Tolminskem muzeju Miha Mlinar, ki o tem idiličnem objezerskem kraju v srednjem delu Soške doline med drugim pravi: »Leži na dnu majhne kotline, katero z vseh strani obdajajo vzpetine: s severovzhodne strani se nad vasjo Modrej dviga Senica (654 m), proti zahodu kotlino zapirajo grebeni Bučenice (509 m) ter Mrzlega (588 m) in Selskega vrha (590 m), z južne strani pa preko Kosovda in Širokega sveta prehaja v valovito kraško pokrajino Banjške planote. Skozi naselje vodijo pomembne poti po dolini Idrijce v notranjost Slovenije, po dolini Soče navzgor do Tolmina in naprej v gornjo Soško dolino ter čez preval Poljance proti Goriški. Vlogo važnega prometnega križišča je kraj pridobil z izgradnjo železniške proge po ozki dolini Baške grape v letu 1906, ki je močno približala Gorico Jesenicam, hkrati pa je do tedaj prometno odrezano Tolminsko povezala z matično Kranjsko. Z izgradnjo pregrade za hidroelektrarno Doblar v Podselih je korita Soče in Idrijce leta 1938 zalilo umetno jezero, ki sega navzgor po dolini skoraj do sotočja s Tolminko in je popolnoma spremenilo izgled naselja in krajine.«

Most na Soči, ki ga poleg Gorenjega konca sestavljajo še predeli Dolenji konec, Plac in Lesena vas, je danes središčno naselje okoliškim vasem, pri čemer so prebivalci večinoma zaposleni drugod, predvsem v Tolminu pa v Novi Gorici, Cerknem, Idriji ali bližnjih krajih onstran državne meje (Gorici, Čedadu). Ob usihajočem kmetijstvu sta se sicer dokaj dobro razvila obrt in trgovina, vendar Marko Munih in Miha Mlinar družno menita, da bi moral njun kraj razvojne možnosti iskati prvenstveno v turizmu. »Navsezadnje so že pred prvo svetovno vojno na Most radi prihajali Tržačani in prav gotovo bi lahko tudi z današnjim potrebam turistov prilagojeno ponudbo znova pritegnili več obiskovalcev, pri čemer je zgolj julijska turistična prireditev Noč na jezeru premalo,« je prepričan naš sogovornik, ki nadvse pogreša tudi ustrezno dvorano za kulturne in druge dogodke.

 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media