Zimske šege v starosvetni slovenski vasi

Zimske šege v starosvetni slovenski vasi

Zgodbe | dec. '10

Mesec gruden, čas, ko zemlja v zaledenelih grudah leži po polju, je v naši deželi po šegah najbogatejši mesec v letu.

Decembrski prazniki se začenjajo s prihodom prijaznega svetnika Miklavža, ki skrivaj ponoči otrokom prinaša darila. Legenda nam pripoveduje, da ima sv. Miklavž to navado od tistega davnega dne, ko je trem hčeram nekega obubožanega plemiča ponoči naskrivaj vrgel v sobo tri kepe zlata in jim tako priskrbel doto. Brez dote se deklice ne bi mogle omožiti. Še danes jabolka, čeprav ne zlata, sodijo med obvezne darove tega dobrosrčnega svetnika.

Na dan sv. Lucije, 13. decembra ne smemo pozabiti posejati pšenice v plitve posodice. V naslednjih dvanajstih dneh bo seme vzklilo in krasilo božično mizo z mladimi, zelenimi poganjki, ki obljubljajo skorajšnjo pomlad.

V dolgih zimskih nočeh, v skrivnostnem času teme in mraza se je v davnih dneh v našem dedu naselil strah, da stari Svarog, staro sončno božanstvo, ne bi umrlo, preden bi se rodilo mlado Sonce. Kako pomagati umirajočemu Soncu? Naš ded ni držal križem rok. Povzpel se je na hrib, da bi bil čim bliže Soncu in na vrhu zakuril kres. Tako je s toploto in svetlobo ognja pomagal staremu Svarogu, da je vzdržal toliko časa, da se je rodil mladi Svarožič, mladi bogec, mladi božič! Mladi Svarožič se je vsako leto rodil 24. decembra in svet odrešil zimske otrplosti. V spomin na ta davni čas ponekod po naših vaseh še danes gorijo božični kresovi.

Mladi Svarožič je bil takoj po rojstvu še preslaboten, da bi lahko pregnal pehtre babe, divje jage, divje može in druga skrivnostna bitja poganske davnine, ki so se s hruščem in truščem podila pod mrzlim zimskim nebom v času »dvanajstih volčjih noči«, ki so sledile 24. decembru. Krščanstvo je tem dnevom spremenilo ime v »sveto dvanajsterodnevje«, vendar je prastari strah ostal, saj so se starim poganskim zlobnežem v krščanski dobi pridružili še vragi in čarovnice. Pa vendar - čeprav je v gozdu od mraza pokalo drevje, da je odmevalo, kot bi lomastil divji mož, četudi se je med zimskimi nevihtami bliskalo, kot bi divjala divja jaga, čeprav je pehtra baba v gorskih votlinah kuhala babje pšeno, droban ledeni dež, je bilo v vaseh ob gozdovih in pod gorami toplo in svetlo ob pripravah na najlepši praznik v letu.

Otroci so nabirali mah za jaslice, pa drevesno smolo za kadilo. Fantje so pripravljali smodnik za možnarje, da so v božični noči s streli odganjali čarovnice in druga zla bitja iz bližine vasi. Gospodarji so iz lesa in gline oblikovali jaslice, gospodinje so pekle potice in pripravljale božično mizo, dekleta pa so krasile bohkov kot z zlatimi orehi, papirnatimi rožami in pisanimi trakovi na zelenih smrekovih vejicah, saj »v zelenju mora kotič biti, vsa se hiša veseliti«.

 

Trije božiči

Naše ljudsko izročilo pozna tri božiče: sveti večer, silvestrov večer in večer pred svetimi tremi kralji. Vsi trije božiči so lepi družinski prazniki, polni starodavnih obredij, ki naj od domačije odganjajo nesrečo in prikličejo srečo, zdravje in dobro letino. Ob vseh treh božičih družina obhodi domačo hišo, hlev in dvorišče ter z žegnano vodo in kadilom blagoslavlja hišo ter nato sede k praznični mizi. Vrh praznika je nekdaj bilo rezanje božičnega kruha. Gospodinja je spekla božični kruh v skladu z nepisanimi pravili, ki so veljala za njeno vas. V naši deželi ima vsaka vas svoj glas. To velja tudi za božični kruh. Ponekod so božični kruh pekli za vsak božič posebej, drugod pa so imeli en hlebec za vse tri božiče. Določeno je bilo tudi, iz kakšnega zrnja mora biti pečen ta sveti obredni kruh. Košček božičnega kruha je dobil vsak član družine in tudi vsaka žival pri hiši – krave, voli, pes, kure, petelin. Gorenjci so božični kruh imenovali poprtnjak, ker je bil vedno pod prtom. Ta čarodejni kruh je coper odganjal, varoval hišo pred strelo, prinašal dobro letino, zagotavljal rast otrokom in moč odraslim – »če poješ devet poprtnjakov, postaneš močan za devet korenjakov«.

V času med božičem in 6. januarjem – praznikom svetih treh kraljev - so po naših vaseh od hiše do hiše hodili božični in novoletni koledniki - skupina vaških fantov z godci. S pesmimi kolednicami so vsaki hiši želeli:

da bi bila zdrava vam družina in živina …

da bi rodilo žitno polje in vinske trte …

Kolednike je povsod čakal dar s praznične mize.

Vsako hišo v vasi so na tepežni dan, 28. decembra, obiskali tudi otroci tepežkarji Veselo so s šibami tepežkali odrasle, v zahvalo pa so dobivali orehe, krhlje, kruh, potico. Otroci so bili veseli teh darov in niso mislili na prastaro vsebino tega praznika – čarodejni dotik veje naj prenese na človeka življenjsko moč rastline in mu prinese zdravja in srečo.

Po prazniku svetih treh kraljev, 6. januarju, je bilo že spet na vrsti zimsko delo. Dolgi zimski večeri so družili vaščane ob skupnem delu - ob ličkanju koruze, ob preji in tkanju, pri čiščenju fižola in perja in popravljanju orodja. Ob tem skupnem delu je vaščane družila domača pesem, pripovedovanje ljudskih pripovedi, rekov in pregovorov. Prvi mesec v letu se imenuje prosinec - ki prosi proso. Ob koncu tega lačnega meseca (25. januarja) je god svetega Pavla – »svet Pavel da že pol zime na kavelj«.

Še dober teden in že je tu svečnica (2. februar), ki zaključuje zimski čas in naznanja težko pričakovano pomlad.

 

Če se na novo leto ne naješ, boš vse leto lačen!

Če je v naši deželi veljala kaka resnica, potem je prav gotovo bila ta stara zapoved, da se moraš vsaj ob novem letu najesti – da ne boš vse leto lačen!

Ta žalostna resnica ni iz neke davne preteklosti. Samo dva rodova nazaj, do povojnega časa je veljalo, da se večina naših ljudi prav gotovo ni do sitega najedla več kot štirikrat do petkrat na leto. Siti so bili ob božiču, o pustu, o veliki noči, ob novem letu in morda ob kaki večji svatbi v vasi.

Kruh je zaznamoval našo vas v vsej njeni zgodovini in tudi oblikoval miselnost našega človeka, ki je moral priti do kruha in še svojega otroka spraviti do kruha. Ves čas se je bal, da ne bi izgubil kruha ali da mu ne bi kdo kruha odžrl in bi potem moral s trebuhom za kruhom in kdo ve, kdo bi mu rezal kruh. Kruh je v naši deželi vedno pomenil življenje, preživetje.

Kruh je tudi zaznamoval vsako hišo v vasi. Točno se je vedelo, kje jedo le ovsenjak-siromak in v kateri koči še tega nimajo, pa tudi v kateri hiši v vasi in kolikokrat na leto imajo celo beli kruh na mizi. Kruh je bil vrh vsakega praznika – rezanje božičnega kruha je vrh božičnega praznika, rezanje svatovske pogače pa vrh svatovskega obredja.

Ob največjih praznikih naj bi vas bila sita! Tako pridemo do obhodnikov, ki so obhodili vas ob vseh velikih praznikih. Vaški fantje, dekleta ali otroci so hodili po vasi od hiše do hiše in želeli zdravja, srečo in dobro letino. To so bili božični in novoletni koledniki, kurenti, pustne šeme, jurjaši, florjanski koledniki, kresnice in drugi obhodniki.

V zahvalo za dobre želje, ki so jih v vsako hišo prinašali obhodniki, so dobivali darove s praznične mize. Ti darovi - kruh, potica, morda celo klobasa - so bila obvezna obredna darila obhodnikom. Po končanem obhodu po vasi, pa so se zbrali v eni od hiš in skupaj pojedli nabrane dobrote in se veselili. Tako se je vsa vas praznično nasitila na lep in pravičen način. Darovana hrana je darovalcem prinašala srečo, zdravje in dobro letino, obdarjencem pa sitost, o kateri so potem sanjali do naslednjega praznika ali celo do naslednjega novega leta.



Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media