Lada Zei: Za korenite družbene spremembe

Zgodbe | dec. '10

O sebi pravi, da se je rodila v vojno, ki ji sicer ni prizanašala z izkušnjami, neprimernimi za mlado bitje, ji je pa v zameno podarila trdoživost in trmo. Od tod kleno zdravje in neupogljivost hrbtenice, pa tudi neustavljiva radovednost, ki jo je poklicno pripeljala v novinarstvo. Iz družine, ki pri babicah sega od Furlanije do Češke, pri dedih pa od Prlekije do Španije. Judi, Romi, Slovani, socialisti po prepričanju in feministke po izročilu. Tudi ko si nalaga sedmi križ, je še vedno prepričana, da bi bil lahko svet boljši in pravičnejši. Tako je svoj novinarski poklic vselej pojmovala: kot priložnost za kritiko brezobzirnosti in plehkosti in za podporo vsega, kar človeka osrečuje, pa čeprav na robu norosti. Na prvem mestu, pravi, je bila mati treh otrok, šele na drugem pa partnerka, žena, prijateljica in vse drugo … uokvirjeno z življenjsko erotiko, ki s starostjo ne ugasne.

Pravijo, da smo družba brez vrednostnega sistema, a z vsem svojim delovanjem dokazujete, da to ne drži za vas?

Mislim, da to tudi sicer ne drži. Morda smo v prejšnjem družbenem sistemu izumili ta lažni videz, plašč, s katerim se pokrivamo. Pod njim pa goli in vsak zase vendarle imamo natančna merila o tem, kaj je prav in kaj narobe. Tudi tajkuni ne spijo dobro. Strah jih je in nesrečni so. Meni se smilijo.

Kaj vam je na tem svetu in še posebej všeč v tej družbi?

Na svetu morje in narava, v družbi umetnost. Knjige. Filmi. Glasba.

Pri ljudeh duhovitost, prizadevnost …

Kaj pa ne?

Na svetu smeti, uničevanje narave, v družbi potrošništvo, nasilje, brezbrižnost.

Zadostujejo za spremembo na bolje že posamezne izboljšave ali pa so potrebne globlje in temeljitejše družbene spremembe?

Tako vprašanje je politično, sama pa se s politiko ne ukvarjam. Ne verjamem namreč v spremembo na bolje. Verjamem pa v razvoj, ki sicer ne pomeni nujno

česa boljšega, vsaj ne v pomenu, kot ga zdaj razume potrošniška družba. Vedno govorimo, da je bilo nekoč bolje. Po tej logiki gre naša pot vedno le naprej. Oznaka »na bolje« je izum pesimistov, ki v tem, kar imamo, ne vidijo dobrega, pač pa gledajo samo na to, kako bi lahko bilo bolje.

Vzroki za družbene spremembe, zlasti za tiste korenite, ne tičijo v tem, da gre ljudem slabo, ampak v hotenju posameznikov in netenju ognja v izpraznjenih glavah.

Kaj lahko stori človek, ki ima kot novinar in publicist možnost neposrednega medijskega stika z ljudmi in s tem vplivanja na javno mnenje?

Po mojih izkušnjah lahko spreminja družbeno ozračje. Verjamem v smeh, v duhovitost, v dobro voljo, ki ne pelje v obračun z besedami in pestmi. Na drugi strani pa poglejte delovanje poslancev, ki so v 20 letih izgubili občutek za mero, dostojnost in resnično življenje državljanov. Tujci, ki pridejo v Slovenijo, opazijo, da se tukaj smejimo samo še pred televizorjem. Tak je vpliv človeka na ozračje v družbi.

Kadar se je treba izreči, ste vedno na strani, ki je v čem prikrajšana in se ji godi krivica. Še posebej, ko gre za medgeneracijske odnose?

Ne še posebej, pač pa tudi.

Zdajšnja starejša generacija naj se ne bi imela več česa naučiti od mlade. S tem se očitno ne strinjate?

Drži! Od mladih se lahko v starosti naučimo vsaj tega, da lahko (končno) počnemo to, kar nam srce veleva. Nihče nas ne sili delati ničesar, kar nam ni všeč, govoriti, česar ne verjamemo. Ko si star, imaš življenje šele pred seboj. Morda res materialno malo bolj skromno, a zato toliko bolj bogato na tisti drugi, poduhovljeni ravni. Na sprehod greš lahko kadarkoli, bereš lahko do štirih zjutraj, spiš do poznega popoldneva, obrneš vse na glavo … Sreča je na dosegu roke, samo zavedati se je treba, kaj hočeš. Od mladih se moramo naučiti vsaj osnov delovanja aparatur, brez katerih kmalu ne bo več mogoče živeti, v zameno pa jih lahko naučimo, kako srečno živeti skromno in čisto. V duši in okolju.

Kako se počutite kot ženska v našem družbenem okolju? Zdi se, da so tovrstna gibanja obtičala ob spoznanju, da je emancipacija ženskam sicer prinesla nekaj pravic, ne pa tudi več sreče?

Hja, to pa lahko na tak način vpraša samo moški, ki ne razume, za kaj gre. Emancipacija je ženskam prihranila veliko nesreče. Pri nas je bila najbolj emancipirana moja češka babica, ki pa je umrla že pred 70 leti. Za njo so njen stil razumevanja ženskosti povzele vse njene hčere in vnukinje, ki smo izročilo vestno predale njenim pravnukinjam … Vse smo se oborožile z znanjem in neupogljivostjo duha. Če kak moški tega ni znal ali hotel razumeti, je pač odšel ali je moral oditi.

Kar pa zadeva moje počutje »emancipiranke« v tej družbi - hvala, še vedno odlično. Moram reči, da se nikoli, ampak res nikoli, ne zasebno ne v službi nisem počutila kaj posebnega. Ne v primerjavi z moškimi ne ob takih oznakah o emancipiranosti, kakršno ste mi sugerirali z vprašanjem. Dobre učiteljice pač: od babice do matere in Bernarde Jeklin. Nje vsekakor ne smem pozabiti! Zdaj pa seveda pri Mateji Kožuh Novak, enake med enakimi … Moški so me jemali vedno le kot sebi enako, sama sem jih videla kot enakovredna bitja. Pri dvajsetih sem sama šla za tri mesece na avtoštop po arabskem svetu. Vozili so me šoferji kamionov, limuzin, spala sem po parkih in na prostem v puščavi, a se mi nikoli ni zgodilo nič, česar sama ne bi želela. Niti z besedo, kaj šele z gesto, me ni nihče užalil ali ponižal, ker sem bila ženska.