Idila iz štorkljine vasi
Tole je nenavadna zgodba o pogumu in življenjski radosti. Zgodba o Marijani in Janezu Kmetu. Par ima tako tipično slovenski imeni, da zvenita kot psevdonim. Pa nista. To je resničen par, ki se je izgubil in se našel, vmes pa so minila desetletja.
Tako se je zgodilo, da je Janez na pozna leta življenja ostal sam. In zgodilo se je tudi, da je Marjana skoraj postala tetraplegik. Vsekakor ji zdravniki, potem ko je preživela prometno nesrečo, niso napovedovali nič dobrega. Nekdo v koloni se je zaletel vanjo od zadaj in jo porinil v tovornjak. Avto je zmečkalo spredaj, njena kolena so se znašla tam, kjer nikoli ne bi smela biti. Potem se je v ta kup pločevine in mesa zaletel še nekdo in Marijani je »vrglo glavo s tečajev«. Takoj je vedela, da bi bil to lahko konec. Zagrabila je glavo z obema rokama, jo podprla pod brado in nepremično obsedela. Reševalcem je skozi zobe rekla, naj pazijo, ker ima zlomljen vrat in izgubila zavest. Ko se je zbudila, pokrpana, kolikor se je za silo dalo, so ji povedali, da si je rešila življenje in da najbrž ne bo tetraplegik, a hodila po vsej verjetnosti tudi ne bo nikoli več. Tako je pristala v invalidskem pokoju. Na vozičku. Od možganov ji je delovala le še tretjina.
Janez je ostal sam z dvema odraslima hčerama, izgubljen, Marjana na drugi strani mesta pa v vozičku, z odraslim sinom in hčerko. Oba sta se pobirala, vsak na svoji strani, oba osamljena, oba zrela za nov začetek.
Kdor išče, ta najde. Našla sta se na internetu, prek katerega sta poskušala na najhitrejši način priti do novega življenja. Nekaj ponesrečenih poskusov, zmenkov prek interneta z moškimi, ki za seboj niso pustili ne vtisa ne spomina, je pri Marjani zapečatil pogovor z Janezom. Potem še en pogovor in še tretji. Pa kaj, če ne tekaš, nič ni videti, da so možgani kaj prizadeti, sporočila so letela po medmrežju, tudi časa si nista jemala kaj prida, kajti ko si v letih, moraš pohiteti. Srečala sta se tudi v živo in že na prvem zmenku ugotovila, da sta stara znanca, da sta kot otroka živela v istem mestu, v isti ulici in v isti hiši. Sredi Ljubljane. Tri mesece po tem srečanju sta se vselila v skupno stanovanje, kmalu zatem sta se še vzela. Kaj so rekli otroci? Kar so hoteli.
Zdaj sta poročena že osem let in še nikoli se nista niti sprla, pravi Janez. Skupaj imata tri hčere in enega sina, pri tem občasno razvajata že sedem vnukov, velikanskega psa in dve mački. Pa papagaj Jaka v svoji kletki na hodniku ves čas klepeta in dela vtis, da imajo na obisku nekoga iz vasi. Vsi drugi ljubljenci tega nenavadnega para živijo zunaj njunih hišnih zidov in ni jih malo. Medtem ko sta prodajala svoje premoženje na Gorenjskem, si je Marjana prigarala noge. Ne le da hodi, že dve zimi smuča, pove Janez, ves ponosen nanjo. Gleda jo kot boginjo, ji prikimava in jo spodbuja in živi od nje in zanjo. Ampak, reče Janez, zadnjo besedo v hiši imam pa le jaz. Na koncu vedno rečem: "Da, draga!"
Par torej, ki je v zadnjem obdobju življenja in ko je za obema uspešna delovna kariera, uživa pokoj prav tam, kjer mu je všeč, in dela samo to, kar ima najraje. Par, ki se ne omejuje z ničemer, ki ima srce tako široko, da vanj padajo vsi - od župana do zadnje vaščanke, da ne omenjam fazanov in srn, zajcev in lisjaka, ki mu celo lovci prizanesejo zaradi njiju. Naselila sta se na Marofu, kak kilometer pred Veliko Polano, evropsko vasjo štorkelj. Vaščani so pomagali, da je na njuni strehi spet gnezdo za štorklje, ki ga je snel in celo dimnik podrl zaradi svoje nezadovoljne lady tisti Anglež, ki je bil zanjo kupil in uredil dvorec Marije Ifigenie iz grofovske družine Zichy. Na koncu ga je prodal Marjani in Janezu Kmetu s kotičkom za gospoda in s kotičkom za lady, z zloščeno jedilno mizo in z ogromnim kaminom. Sama sta dodala dva apartmaja za goste, ljubitelje prekmurske idile, živali in ptic selivk, ki imajo na poljani pred dvorcem vmesno postajo na poti domov. Zato je pred vsakim oknom daljnogled. Idila, ki jo lahko preverite in doživite v živo, Marijana in Janez sta najbolj gostoljuben par, kar sem jih kdaj srečala.
